Valeta

Po milijon pomerjanjih, ki jih štejem pod "kvaliteten čas s hčerko", je nastala tale oblekica, ki je bila vsem zelo všeč, predvsem pa njej. Meni pa je všeč, da si sama to zamisli in upa nosit:)

 

Moja temnolaska je končala osnovno šolo!!!! Ja, prav zares - čas beži, ne? Če je tu še kdo, ki je ta blog začel brat, ko je bila še mali činkvin in je šla ravno v vrtec... No, po pravici povedano, sama nimam toliko tega "joj kako čas beži" občutka, ampak se pa še živo spomnim, kako sva jo peljala na prvi šolski dan, malo punčko v krpasti oblekici..

Že od začetka si je želela imet rahlo razgaljen hrbet, na koncu pa se je odločila za ta dizajn, kar je bilo super, ker je bilo ravno prav blaga:)

 

No, nekatere stvari se ne spreminjajo - še vedno najraje nosi doma narejene obleke:D. Še vedno so narejene iz ostankov:D. Čeprav sem ji za valeto seveda večkrat ponudila, da si lahko izbere kakršnokoli blago, kroj, dizajn, vse... in je tudi pregledala ponudbo dveh trgovin... se je na koncu odločila za to, kar smo po naključju dobili pred kakim mesecem od gospe, ki je delala čistko v stanovanju... In ji je ostalo tudi nekaj fensi blaga... Ne veliko, a ravno dovolj za takle top:)

Za vsak slučaj sem ji naredila še ruto, da si jo lahko ogrne, če bi bi bil mraz...

  

Oblekico sva skup zdizajnirali in milijonkrat pomerjali, da je bila točno tam in točno taka, kot si je želela. poizkusili sva varianto z nabranim in ozkim krilom, pa dolgo in kratko, pa z oprijetim zgornjim delom ali padajočim,... da se je lahko odločila za dizajn. Na koncu je bila zelo zadovoljna z rezultatom:) Pa še v trgovino nama ni bilo treba it! Celo čevlje je dobila na dom - preizkusila 5 parov in izbrala:).

Kot bi se dogovorili, obe v zlati...

 In s prijateljico sta lepo pasali skup:) Še slika iz slavnostne prireditve spodaj...

 Prireditev se je po pravici povedano grozno vlekla... Organizacija tej šoli res ni močna točka, ampak ljudje so imeli vsega poln kufer in se na koncu začeli pogovarat, ker je vse skup predolgo trajalo - kar je zelo težko za tiste reveže, ki so nastopali na koncu... Nastopi niso bili predolgi, samo podelitve vseh mogočih priznanj so pa izrecno predolgo trajale. Pa nisem nikomur fauš, moja mala je bila med tistimi, ki so šli gor po priznanja - vendar mislim, da bi bili vsi bolj srečni, če bi gor poklicali tiste 3 izredne učence, ostalim bi pa razredniki razdelili priznanja, ne pa da za vsakega povejo vsa tekmovanja, ki imajo vsa dolga imena,... skratka - res je predolgo trajalo in vse skup izvodeni. Predvsem pa se mi zdi, da bi moral bit to dan, ki proslavlja vse, ki so končali OŠ, ne pa samo tistih, ki so bili srebrni ali zlati na državnih ali so imeli neke izjemne uspehe. Kot rečeno - ne bunim se zaradi svoje male, bunim se za ostale, ker se mi ne zdi fer.

Slavnostna prireditev...

 

Sestrica se je še trudila in ploskala do konca, vsem... čeprav se je ravno vrnila iz letovanja (isti dan - kot rečeno - organizacija tej šoli ni v čast...) *njena oblekica je iz stare pernice se mi zdi, saj je imela na eni strani ogromno perja :D. Mi ga je uspelo nekak spravit dol - več o tem drugič:D.

Sestrica se je trudila vzpodbujat vse do konca...

 

Bratec je na koncu komaj gledal (tudi on je prišel direktno iz letovanja in smo bili še veseli, da se je vrnil preden se je začela valeta - kot rečeno... organizacija tej šoli ni v ponos:D)

Mali je komaj še gledal...

 

Lahko bi vsa priznanja dali otrokom v razredu, tako kot nekatera druga in skup s spričevalom - moji mali bi bilo to čisto dovolj (sem preverila;). Meni je bilo to vedno čisto dovolj. Nisem si želela, da me kličejo gor pred celo šolo - in bila sem zelo vesela, če so to opravili na hitro;). Nikoli nisem imela občutka, da bi bilo prav postavljat akademske dosežke na tak piedestal (pa z akademijo res nisem mela problemov;) - ampak v življenju je še toliko drugega!

Spričevala so dobili otroci v razredu in lahko bi tudi ostala priznanja...

 

 

 

Proslavo bi lahko naredili luškano, govor začinili s par anekdotami in dobrimi dejanji, ki so jih otroci naredili drug za drugega ali kar tako... Ni treba niti, da jih poimensko povejo, če bi bilo komu zato nerodno - samo naj povejo, kaj je nekdo dobrega naredil, ne samo koliko točk je dosegel na nekem tekmovanju! Vem, rekli boste, ampak saj ravnateljica potem vedno zraven reče, kako je dotični tudi dobra oseba itd... - kot da bi jih poznala;) - ampak to ne šteje! Šteje, če poveš, zakaj, kaj je bilo dobrega! In niso samo otroci s priznanji dobri,  nimajo samo oni iskrivih oči in iskrenih nasmehov! Vsaj jaz sem jih videla tudi na drugih.

Ples na valeti...

 

Če hočemo imet družbo, kjer si bojo otroci (in ljudje na splošno) pomagali med sabo, potem moramo začet videt in pohvalit tudi to! Ne pa samo tekmovanj! Ne vem, razžalostilo me je to - celo zgodnje otroštvo sem poslušala o bratstvu in edinstvu - in vem, da je bilo to precej na papirju, kot smo kasneje videli... Ampak mene se je vseeno prijelo... in mislim, da te vrednote niso bile napačne. Ne mislim, da bi morali nazaj v prejšnji sistem, v tem nam je vsem bolj udobno, imamo višji standard itd... vendar bi lahko odnesli to, kar je bilo dobrega... To da ni samo "uspeh" v šoli, na tekmovanjih, v karieri, naziv, itd... važno... Ker ni. Dejansko ne vpliva preveč na srečo (poznam preveč visoko izobraženih visoko motiviranih in zelo uspešnih ljudi, ki niso najbolj srečni...) Mogoče bi morali otrokom vseeno dat še drugo možnost... 

Čestitka, ki sem ji jo naredila za konec OŠ - vila stopa iz enega kamna previdno na naslednjega, za katerega še ne ve, kakšen bo in previdno tipa - vendar ima ves čas oporo, tako da je ne skrbi...

Želela bi si, da bi kdo omenil temnolaskino prijateljico, ki je nastopala na vsaki proslavi. Da kdo pohvali, kako se je razred povezal, kako sta si dva pomagala, ma, milijon dobrih stvari se je zgodilo v teh 9ih letih! Zakaj so važna samo priznanja? Bunim se zato, ker vem, da je bilo večini to dolgočasno, sicer ne bi nastal tak đumbus. Bunim se zato, ker večini bojo ravnatelji zaprli usta, češ da so nevoščljivi staršem, katerih otroci so šli gor po nagrade, meni pa tega ne morejo očitat, torej je očitno nekaj drugega zadaj. Bunim se zato, ker bi rada, da bi se na svoj dan vsi devetošolci počutili kot "bravo, gremo naprej!" ne pa da ves čas gledajo samo in izključno uspehe drugih, njih pa nihče ne omeni. Bunim se zato, ker mislim, da smo lahko boljši. In ker mislim, da če bi v vsakem otroku videli njegov potencial in mu pomagali, da ga doseže, bi imeli lepšo družbo. In mislim, da precej našega mira izvira iz "socialne države", iz tega, da si pomagamo...

To ne pomeni, da se otrokom ne bi bilo treba trudit - v bistvu bi se morali trudit bolj - ampak imeli bi občutek, da so nekaj naredili in da drugi to vidijo... Ne pa da družba ceni vse ostale, samo njih ne...  In da je važno samo kak naziv imaš in koliko priznanj... Otroci so še! Ne še v osnovni šoli, no! Celo življenje bojo lahko še tekmovali in se pehali za uspehom! Pa nisem proti tekmovanjem, sploh ne - lahko so zelo zabavna! Sem pa zelo proti temu, da je to edino, kar šteje! 

Ok, zdaj se pa lahko vsuje - me res zanima, kaj mislite vi...