Za lubije

 Trenutno se vse vrti okoli naših šolarjev, verjetno skoraj povsod. Tam, kjer šolarji delajo za šolo, da jim pomagamo vse uredit, vse IT težave rešit, najt prostor brez motenj (net povezava + relativna tišina),... Tam, kjer ne delajo, da se kregajo, da bi delali... Tam, kjer staršev ni doma, da bi vsaj preverili kaj popoldne... Tam, kjer smo vsaj nekateri doma, da sobivamo in usklajujemo urnike (kdo bo kdaj kje na zoomu, kaj kdo rabi, itd...) Pač življenje...

 Ampak v tem življenju se hitro zgodi, da starša pozabita drug na drugega... To ni fajn, ker iz drugih držav vidimo statistike, kako je tale "izolacijski poizkus" vplival na pare - ločitve so v porastu skoraj povsod. Ločitev ni bavbav in je verjetno dostikrat boljša kot pa mizerno življenje, vseeno je pa to en od najnajnajhujših stresov, kar si jih lahko zamislimo - primerljivo s smrtjo partnerja in hujše kot zapor po raziskavah... Tako da si je verjetno nihče ne želi vnaprej... In ker je bil v ponedeljek dan ločitev (ja, to obstaja, na dan, ko je baje vloženih največ zahtev za ločitev), me je spomnilo na tole napol napisano objavo... Ampak ker nisem hotela leta začenjat s tako temo, sem malo počakala:D.

Kaj torej lahko naredimo, da do tega sploh ne bi prišlo? In še boljše - da bi bilo tako fajn, da nanjo sploh ne bi pomslili (ali pa čim redkeje;)... To sicer ni čisto nič novega, ampak ene stvari pač moramo večkrat slišat/prebrat, da jih ozavestimo oz. da se jih spomnimo udejanit;). Se popolnoma zavedam, da tole ni za vse pare, ker se nekateri videt ne morejo, drugi so skup iz raznoraznih drugih razlogov ali pa je pri njih vse super-duper in sta še čisto zaljubljena itd... Koliko ljudi, toliko čudi... Ampak verjetno nobeih od teh ne berejo tega bloga. Nekak se mi zdi, da tisti, ki to berejo, imajo že kakega otroka in so že lep čas skup in takim nam včasih prav pride kakšna spodbuda, da se ne jemljemo preveč samoumevno;). Tule je par namigov, sicer ni ravno znanost, kaj fantom dogaja (en namig je na prvi sliki - hrana, hehe, za druge sem prepričana, da jih tudi veste, ampak tu se bom osredotočila na tiste male stvari, ki pripomorejo, da nam je skupaj lažje)...

Vem, da nismo vsi enaki in da nekomu veliko pomenijo darilca, drugemu pa nič, hoče pa slišat pohvalo itd... pa žnj jezikov ljubezni jadijadi... Ampak prvič verjetno itak poznate svojega partnerja, kaj mu veliko pomeni in boste znale izbrat to, kar je komu všeč in drugič, tako zelo različni pa spet nismo, skoraj vsi radi slišimo, da nas kdo pohvali in vidi, kje se trudimo ali da nam prinese nekaj, kar si želimo;). Torej par zlajnanih idej in še kakšna vmes:

- darilca: ni treba, da je to neka velika reč in ni treba, da je kupljeno. Meni lubi velikokrat kupi kake sladkarije, jih skladišči in mi jih nosi, kadar jih rabim ali pa kar tako:). Jaz mu kdaj naredim kako tako hrano, za katero vem, da mu je posebej všeč ali pa mu naredim kupončke ali kaj podobnega... Vidite, ni treba, da je zdaj to nekaj strašno ekstra, nismo vse ženske mahnjene na šopke rož;) Nekatere imamo rajši čokolado:D.

-  pohvale: če se nekdo nekaj potrudi ali dobro naredi (to dvoje je včasih povezano, ni pa vedno, to ve vsak, ki je kdaj imel 2 letnika doma:D), ga pohvalite. Tudi če je to nekaj tretjega, kar ni vam v korisit. Ko slišim lubija, kako "handla" službo po telefonu, mu povem, da mu gre dobro. Ker je to včasih fajn slišat;). Ko sama naštudiram nekaj novega in zafrknjenega v programu, mu ponosno pokažem in me on tudi pohvali. Ali če katerikoli piše članek ali poročilo - navadno drugi kaj pogleda in popravi, kar ni ok, pohvali, kar je ok. Ni treba pohvalit samo stvari, ki se tičejo vajinega odnosa, če gledate širše, je več stvari, kar je vedno dobro - videt več dobrih stvari;). Lahko je to tudi to, kako je dobro razložil otroku neko reč ali pregledal šolo, ne da bi zraven kdo znorel, kar je sploh uspeh zase;).

- zahvale: vem, da so otroci od obeh in da sva oba odgovorna zanje, ampak vseeno - če je on z njimi zjutraj, da lahko jaz po svojem "nočnem šihtu" spim kako uro dlje, se mu zahvalim. On pa meni, ko potem rešim prepire, ki so se vmes začeli:D. Če nekdo nekaj naredi za drugega, se mu zahvali - ne "iz vljudnosti", ampak zato, ker je videl, da se je potrudil zanj - to velja za vse možne kombinacije v naši družini.

- družinski čas: vem, da se hecno sliši, ker smo zdaj veliko skupaj (nekateri celo ves čas), ampak eno je viset skupaj, drugo je pa fajn se imet skupaj (kdor ne pozna razlike, naj gre kdaj na kak sestanek - če jih nimate  v službi, je tudi roditeljski dovolj dober pokazatelj razlike - z istimi ljudmi se boste izven šole verjetno prav luštno imeli:D) Naredite svoji družini kak večer "izven sestanka", ko samo delate nekaj, kar je vsem v tistem trenutku fajn. Karkoli, dobesedno karkoli:). Tule smo se spravili porabit hama perlice in se nam je pridružil še oči, hehe. Še vedno trdi,da je njegov obesek najlepši:).

- čas za logistiko: prej smo to nujno rabili, da smo zvozili vse možne aktivnosti vseh možnih članov... Zdaj pa to rabimo zato, da vsak ve, kdaj oz. če bo lahko delal, kar tudi ni ravno nepomembno;). Vsak ima svoj sistem, sama prisegam na analogne planerje, ki jih lahko po svoje uredim (bullet journal), lubi je imel nekaj časa samo digitalnega, karkoli je, če dela, je ok. Da vsak ve, kdaj ima kdo sestanek, teren, itd... ko bo rabil mir ali ko ga ne bo doma za kosilo, recimo... Čim lažje je planirat, tem lepše je življenje:).

 - heci: z malo humorja je vse lažje. Mislim, da midva definitivno ne bi ostala skup brez dobre doze humorja iz obeh strani;)

In najpomembnejše:

- čas v dvoje: res je navadno okrnjen na pozno ponoči, ampak kadarkoli je boljše kot nič. Najdita si nekaj vajinega, lahko je to šport, lahko gledanje najljubše nanizanke (ali pa kombinacija enega in drugega;)... karkoli, samo da je "vajino".