Otroci kuhajo

Se spomnite, ko sem pred leti pametovala o tem, kako je treba otrokom pustit, da pomagajo v kuhinji, da bojo to (upam) počeli tudi, ko bojo večji in dejansko v pomoč? No, izkazalo se je, da sem imela kar prav - vsaj pri mojih tamalih je to delovalo... Zdaj sta si maladva (9 in 12 let) namislila, da bi vsak teden enkrat kuhala - in to vsak posebej - torej imam v teoriji rešeni 2 kosili :)

Seveda sem bila takoj za, pod nekaj pogoji:

- kdo kuha, pospravi za sabo (tako kot jaz - kar se naserje med kuhanjem, ne loncev po tem). V šoli pri gospodinjstvu imajo eno fajn učiteljico, ki jih je isto učila in sem ji še zdaj hvaležna za to, da se je to skladalo, hehe;)

- kuhamo iz stvari, ki jih imamo za porabit ali pa če sami zrihtamo, česar ni (gremo v trgovino ali na tržnico), plačava midva (čeprav po pravici povedano jim je to čisto vseeno in včasih kar sami na tržnici kupijo nekaj, kar jim izgleda dobro - v glavnem sadje, zadnjič  je pa mali kupil očiju klobaso:)), samo oni morajo ali it ali pa dat pravi čas na seznam, da kupiva, kadar sva v trgovini.

 

Par trikov/nasvetov:

Da stvari tekoče delujejo, se je dobro prej zmenit še za jedilnik - kjer seveda otroci sodelujejo s predlogi in jih če se le da, upoštevate;). Mi planiramo jedilnik navadno ob nedeljah - pogledamo v hladilnik, kaj imamo za porabit, zbiramo predloge (za jedi iz teh sestavin), potem pa se odločamo glede na ostale stvari, ki se nagrmadijo tisti teden. Imejte ob planiranju kosil za naslednji teden zraven urnik za vse člane družine (kaj ima kdo kdaj) - rabili ga boste več kot si mislite... "Ta dan ima x otrok to in mora jest prej - torej lahko kuhaš, če bo kosilo na mizi do xy časa... Ta dan ne moreš kuhat, ker imaš ti to in to. Ta dan se nam bo zelo mudilo, lahko nekaj zelo enostavnega. Ta dan je čas, kuhaj, kar hočeš. Aha, hočeš kuhat gravče na tavče, torej moramo dat prejšnji dan namočit fižol in računaj, da se dolgo kuha" itd itd... Vem, da se sliši malo štorasto mislit na vse to, ampak če hočeš imet vsak dan skupno kosilo (in to pri nas vsem veliko pomeni, sploh otrokom) in ljudje delajo in imajo še kak hobi ali šport (vsak kaj)... potem skoraj ne gre durgače - vsaj jaz ne znam...

Zakaj tako kompliciram, a ni dovolj že to, da hočejo sami kuhat? No, poleg tega, da sem nagnjena k takem kompliciranju:D, zato, ker rada vnaprej predvidim in če se le da, tudi rešim, potencialne probleme... Vem, da če bi morala starša vsakič, ko bi maladva kuhala, pucat za njima še 2 uri, bi imela kmalu vsega dovolj. Vem, da bi se potem hitro kje našel kak izgovor, zakaj pa ta teden to ne gre. Vem, da bi ob kakem napornem dnevu težko bila oba vsa vesela, da je kosilo na mizi, če je pa kuhinja raztur, saj je lažje skuhat neko malenkost (ala testenine s paradižnikovo omako, ki sva jo itak že vložila poleti:) kot pa spucat za otroci... In potem bi bila midva sitna, otroka pa razočarana, saj sta vendar skuhala, midva pa takole... In potem bi vse tole padlo v vodo. In maladva bi bila žalostna in midva nataknjena in na koncu bi bili vsi jezni en na drugega.

To se da rešit - vnaprej:). No, vsaj malo;). Z malimi se večinoma fajn razumemo, ker sem navajena, da jih obravnavam kot brihtna bitja, s katerimi sem lahko iskrena (vsaj v takih malenkosti pa res, no!) In tako jim čisto tako povem: "Ljubi moji, meni se zdi super, da hočete kuhat, ampak če me potem čaka raztur od kuhinje, potem si tega ne bom čisto nič želela." In se strinjajo in jim je jasno. In so za! Saj se dostikrat kaka reč izmuzne ali pozabi, ampak hej, trudijo se pospravit za sabo, včasih pospravijo v nulo! In kar je še pomembnejše: vidijo, kako težko je med kuhanjem še pospravljat (in potem pač pospravijo po tem ali pa so hvaležni, če jim pomagam pri pospravljanju) in so potem dejansko čisto res veseli/hvaležni, da mama ne pusti vsega nasranega, kadar ona kuha (sem navajena sproti pospravljat)... 

Če jih vključite v celo reč od začetka do konca, potem bo vse skup všeč vam in njim in naučili se bojo veliko več kot pripraviti par receptov (to dejansko ni taka reč, vse ostalo je težje)... Naučili se bojo:

- planirat hrano tako, da je ne mečeš stran, kar se mi zdi, kot zavedni naravovarstvenici, prav že čisto iz tega vidika - in iz spoštovanja do živali in rastlin, ki so umrle zato, da jih mi pojemo. Nič ni v osnovi narobe s tem, je pa narobe, če stvari zgnijejo in so torej umrle brezveze (vem, mikrobi se ne bi strinjali, ampak nekje moraš potegnit mejo:D). In če je zelenjavo pridelala babi, se je še mučila brezveze in tega pa res nihče noče. Tega ne rabimo pridigat, to nekak samo pride... ko vidijo, kako delaš s hrano in ko se pogovarjaš o njej... In baje naj bi to pomagalo tudi pri zmernosti - da se ne nažiraš, če vidiš v tem bitja, ki ti pomagajo živet - ne vem iz izkušnje, ker nihče nima prav takih težav, ampak škodi pa verjetno ne... Pa glede na podnebno krizo, ki prihaja, jim bo ta lastnost mogoče prišla še kako prav, ker ni nujno, da bojo imeli tako obilje hrane, ko odrastejo... Če bo vsega več kot dovolj, super, je pa fino, če znajo preživet in se fajn imet tudi z manj:).

- da moraš prekleto dobro gledat, kaj vse rabiš, da imaš potem vse, kar rabiš pravi čas tam -> torej se bojo naučili načrtovat vnaprej - to jim bo prišlo še marsikje drugje prav, ne samo v kuhinji...

- da moraš bit včasih v kuhinji presneto hiter in če ti to še ni tako zelo prišlo pod kožo, je boljše, da si vse vnaprej pripraviš (pa smo spet pri prejšnji točki;)

- da je kuhanje kar naporno oz. stresno (mali zdaj zelo občudujejo, kako lahko kuham z njimi zraven .- ker sami hočejo imet mir pred sorojenci - kar razumem;) imam pa malo več prakse, pa se da;)) ampak tudi zelo zadovoljujoče, ko postrežeš, kar si naredil svojim ljubim. So ponosni in z bleščečimi učki čakajo na odzive ostalih članov:). Prav luškano! Toplo priporočam:)

 Še to: ko oni kuhajo, jim pustite, da RES kuhajo! Ne da samo narežejo zelenjavo in zmešajo sestavine v posodi! Pustite jim, da mešajo hrano, ja, tudi, ko se kuha na plinu in se lahko prismodi;). Parkrat boste jedli zažgano, potem bojo pa otroci tudi dojeli, da je treba hitreje mešat, saj niso tako blesavi, no;). Ok, vi nalijete vrelo vodo, ampak to je to... Če imate najstnike, pa še to ni treba! Otroci imajo radi občutek, da so res SAMI nekaj naredili - če se le da, jim pustite in ja, bojo delali napake, ampak ker niso neumni, se bojo iz njih naučili. In zažgano kosilo se ti veliko bolj usede v spomin kot mamino teženje, da je treba mešat;). Ko bojo videli rahlo nakremžene obrazke svoje družine, jim bo jasno, da bi bilo mogoče drugič fajn nekaj drugače;). In dejansko se zelo hitro naučijo! Moram priznat, da zdaj že prav dobro kuhajo!

PS: na slikah so (z izjemo posode, na kateri jaha škratek,) samo jedi, ki so jih naredili mali čisto sami! Dejansko so sposobni veliko več, kot jim navadno damo možnosti;).