Motivacijsko pismo mami z vreščečim otrokom v trgovini

 

 Tole je čisto spontana objava, ker sem v torek ravno šla v malo bližnjo trgovinico in je bila tam klasična situacija: mamica z dvema majhnima smkeljčkoma, tamala je hotela kinder jajčko, pa je ni dobila in je seveda glasno protestirala. 

 

Prodajalke in babice so se obregale, kako se nihče od njihovih otrok ni nikoli tako drl (kar iskreno dvomim;) in kako bi dve po riti stvar rešile, (samo da te zdaj otrok lahko prijavi). Tu sem se vmešala in rekla, da mislim, da se da čisto brez tega - da imam zdaj že dovolj velike otroke, da si to upam rečt;). Pa da mama dela vse čisto prav, saj ji ni popustila ob dretju, mala pa pač protestira in jo bo to slejkoprej minilo, če ji še naprej ne bojo popuščali. Ta čas ni lušten, je pa to, kar dela najboljše, kar lahko.

Torej najprej da počistimo: mami, delaš super! Razumem, da ko ti dete vrešči in se cela trgovina zgraža, se mogoče ne počutiš tako... in zato ti pišem - še enkrat - delaš super in vse prav in ni nobenega razloga, da bi te bilo sram ali da bi ti bilo nerodno. Ohranila si kolikor je bilo mogoče mirno kri, nisi popustila in tvoje dete se bo naučilo, da pač ne more dobiti vsega, kar si želi (in kot mama šoloobveznih otrok ti lahko povem, da to ostale mame zelo cenimo, ker znajo bit otroci, ki se tega v predšolskem obdobju niso naučili, precej naporni za sošolce - mi imamo srečo, da so otroci v fajn razredih, kjer je večina otrok zelo luštnih in dobro vzgojenih (ok, za en razred se učiteljice mogoče ne bi čisto strinjale, ampak otroci niso navajeni, da bi dobili vse, tam sploh ne, samo malo živi so:)), zato pri nas niti ni hudih problemov, vendar vem, da ni povsod tako).

Zato - mami, ne sekiraj se za očitajoče poglede! Imaš zdravega otroka z dovolj energije, da protestira - s tem ni nič narobe. Malčica se pač še ni naučila, da ne more dobit vsega, kar si želi, ker še nima toliko izkušenj - ker je pač stara 2-3 leta, kje/kdaj naj jih pa dobi? Te izkušnje ji prav s tem, kar počneš, daješ. Vem, stare gospe in kaki uglajeni gospodje bi radi, da bi te izkušnje otroci dobili doma, stran od vseh ostalih, da bi v javnost vstopili že vzgojeni ljudje. To ni ravno realno pričakovanje. Tako kot moramo mi čakat, da one zmečkajo, karkoli imajo za uredit in traja 3x dlje kot če to delamo ljudje, ki smo še malo bližje svojemu višku, tako morajo one pač tolerirat mala drela, kadar kakšno pride blizu. Vsi moramo bit strpni en do drugega, pa je svet lepši...

 

Moram priznat, da sem bila kot opazovalka precej presenečena nad odzivom ostalih ljudi - nisem vedela, da je toliko obsojanja... Vem, naivnost naivna! Ampak resnično se mi je zdelo, da bi mama težko ravnala boljše, saj te histeričen otrok težko posluša in niti ne ve, kaj mu govoriš, saj te še sliši ne... Tako da nobene razlaga ne bi kaj dosti pomagala v tistem trenutku. Kaj hudiča pa naj bi naredila? Popustila, da bi bilo naslednjič še hujše, ker bi mala vedela, da z dretjem vse doseže? Jo našeškala? A nismo tega že nekak prerasli kot družba? Saj vemo, da to ni dobro za otroke in lahko pusti posledice (psihične), itd... Poleg tega - kaj pa potem narediš, če se ti spunta najstnik, ki je močnejši od tebe? To nekak ne more bit način... Kaj hudiča naj bi boga reva naredila, da bi bilo prav? Ne imela otrok? Kaj hudiča bi bilo po mnenju opazovalcev sploh prav?

Vem, da se ljudje radi vmešavajo v tvojo vzgojo in da so argumenti pogosto vse prej kot logični (tast me je nekoč prepričeval, da bo za punci slabo, če bom hodila v službo 4 dni in bomo 3 dni doma (delala sem polovični čas in se zmenila, da delam 4 dni - v teoriji po 5 ur, v praksi 6,5;), pa imam petek prost, kar je zelo dobro vplivalo na njuno zbolevanje -> manj bolniških, vsi profitiramo:) - že tako sta bili dovolj bolni, ko sta bili mali). On je trdil, da če bomo 3 dni doma, potem nimajo otroci nobenega ritma - še zdaj mi ni jasno, zakaj bi bil 5:2 ritem, 4:3 pa ni ritem. Ritem je nekaj, kar se ponavlja in lahko na to računaš, dobe so pa lahko različne v različnih ritmih, samo da se ponavljajo... 

Še ko je otrok čisto miren, imajo ljudje svoje ideje - če nočeš kupit nečesa svojemu otroku, se včasih kdo ponudi, da mu bo kupil on - kar je lahko čisto prijazen predlog in hoče dobro - in tako navadno to tretiram - če je razlog res to, da nočem zapravljat za neumnosti in nekdo drug hoče kupit neumnost, navsezadnje, pa naj. Če je razlog kje drugje, zakaj nočem tega kupit otroku, pa razložim - s takimi ljudmi sem se navadno doslej še zmeraj zelo lepo zmenila, saj imajo v osnovi samo dober namen:). Ampak nekateri so manj prijazni.

Sama sem imela veliko srečo, da otroci v trgovini niso imeli takih izpadov, ker bi kaj hoteli, vendar se zelo dobro spomnim, kako je, ko ima otrok izpad in mislim, da je to, kje si tvoj otrok izbere protestirat, odvisno od veliko dejavnikov, na veliko večino od njih pa nimamo prav velikega vpliva... Moj mali je težil vsak dan, ko sem ga prišla iskat v vrtec. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi moji otroci protestirali tudi v trgovini - da niso, je bila delno čista sreča, delno pa dejstvo, da sem, ko sva imela tri (mali je najbolj kolerično bitje;), hodila v trgovino sama 1x/mesec, tako da kadar smo šli vsi skup, jim je bilo vse zanimivo in je radovednost premagala druge impulze (in v velikih trgovinah je navadno malo lažje, druga populacija ljudi hodi tja). To je to šlo, ker smo dobili zelenjavo od babi, mleko sem kupila na mlekomatu in sadje na tržnici.

Vendar to ni vedno rešitev. Ko smo živeli v bloku, sem z otroki mnooogokrat sama hodila v trgovino, ker sicer ne bi imeli kaj jest, oči je delal cele dneve, hrane pa ni bilo, kot tudi še ne mlekomatov ali tržnice blizu... Ko smo se pa preselili, je pa trgovina malo dlje in je res štorasto z malimi otroki, zato sem se morala hočeš-nočeš znajt drugače. *Zdaj je pravi luksuz, ko se lahko OBA odpeljeva in samo zakličeva - "Tamaučki, midva greva v trgovino, če kdo kaj rabi, naj da na keep". Tako da - za vse mamice malih otrok - je luč na koncu tunela, obljuuuuubim! Nekoč boste lahko celo tele male drelčiče poslale v trgovino z družinsko kartico in bojo prinesli to, kar manjka in nobene bedarije;).

Mislim, da bi bilo prav, da si pomagamo. Babica včasih ne doseže kosmičev na najvišji polici, so pa mogoče njeni najljubši. In mame lahko pomagamo, ker smo pač par cm višja generacija. Malčki dostikrat zganjajo cirkus, ker so pač še mali in je tisti jajček njihov cel svet. Njim je pač tista ena malenkost tako zelo pomembna kot kakšnemu odraslemu napredovanje (pa tudi včasih jokajo, če ga ne dobijo in jih tudi potolažimo, ne pa naderemo, ne?) In tu lahko ostali pomagamo - če že ne moremo stopit do tiste nesrečne mame in ji rečt kaj vzpodbudnega, lahko vsaj ne obsojamo, ne zavijamo z očmi, se nasmejemo: "Malčki pač..." in ne delamo še mi cirkusa. Ker smo pač odrasli, ne?;) In lahko prenesemo enega malčka z izpadom vsake kvartre, ko gremo v trgovino. Če je komu to prenaporno, pa naj hodi na mlekomat in po sadje in zelenjavo na tržnico in po kruh v pekarno... Tam navadno ni izpadov, ker pač nimajo sladkarij na očeh in dosegu malih potrošnikov;).

Ja, če bi bili kot družba zelo zreli, bi celo lahko pomagali tem ubogim staršem malih otrok, ki imajo že tako in tako hudičevo stresno življenje, da bi sprejeli konenz, da se daje sladkarije na malo višja mesta, spodaj pa kaj takega, kar ni problem, če malček vidi (recimo zobne paste, nogavice, itd;)... Bi verjetno marsikateri mami prihranilo živce... Ampak dokler je bolj pomembno, koliko se proda in dokler bo cela trgovina zavijala z očmi, če se bo dete drlo, tako dolgo bojo sladkarije spodaj, kjer jih vidijo mali in se derejo in težijo - in jih marsikdaj s tem dobijo, ker je kdaj mogoče tudi starš imel hudo naporen dan in enostavno nima živcev še za malčkov izpad... In tako je vzgoja težja, ker je malo manj dosledna, ampak se pa proda več đanka... In ko ti malčki odrastejo, pričakujejo precej drugačen tretma in to zna bit včasih težko za vse vpletene... VSI skup bi lahko pomagali, da bi bilo lažje - že na začetku... Vsak svoj košček... 

Ker vzgoja malih otrok je naporna. To je dejstvo. Meni se zdi neverjetno lažje z večjimi; da se vse zmenit. Mali so cukri in luštno je bit z njimi, ampak z večjimi je pa tako enostavno kamorkoli it, karkoli naredit,... dejansko so lahko že v pravo pomoč, ne "v pomoč";). Počistijo, si vzamejo za jest, pomagajo,... skratka, mami, ta bitja, ki si jih potrpežljivo vzgajala, potem odrastejo v prav fajn ljudmi, s katerimi je res luštno in veliko manj naporno živet. "Just keep on swimming", kot bi rekla Dori:). Na drugi strani je mavrica;).

 Prosim, delite ta zapis s tisto mamico malih otrok, za katero se vam zdi, da bi ga mogoče kdaj rabila... Mogoče pa pride prav do tiste mamice v trgovini. Če ne drugega, bo vedela vsaj, da je ne obsojamo vsi, da marsikdo sočustvuje z njo in ji prav nič ne zavida situacije, da ima verjetno kdo PTSD, ko se spomni izpadov svojih otrok in da vsekakor ne obrekujemo vsi, kako je grozna mama, ker ima "nevzgojene" otroke - malčki po definiciji še niso vzgojeni, zato jih pa vzgajamo! Če bi bili, to ne bi bilo potrebno! Mami, super si, veliko ljudem je všeč, kako se trudiš, da bi tvoji otroci postali fajn ljudje! Samo da teh verjetno ne slišiš, ker se ne obregamo in ne vidiš, ker ne zavijamo z očmi. Ampak obstajamo - ne razmišljaj o tistih dveh pametnih babicah, vedi, da je več teh drugih, ki mislijo, da ti gre super;).