Ristanc

Obeta se nam deževna sobota, zato mogoče komu pride prav tale ideja za deževne dni z malčki, ki težko zdržijo pri miru:)

Nekoč pred davnimi leti smo skakali zunaj ristanc. In verjeli ali ne, otroci še vedno skačejo:) Že takrat smo skakli 1,1,2,1,2,obrat,2,1,2,1,1 na pamet tudi v bloku in spravljali svoje starše in sosede ob živce;). In tudi to otroci še danes počnejo (nekatere stvari se pač nikoli ne spremenijo;)...

Tako sem imela nekje globoko med podzavestjo in zavestjo že dolgo spravljeno idejo, da bi doma na tla narisali ristanc. Vendar se je kar nekak nikoli nisem spravila realizirat. Dokler ni moja najljubša temnolaska sama prišla na idejo, da si naredi svoj ljubi ristanc doma:) Vzela je kup reklam iz koša za reklame v bloku in jih postavila po tleh (ja, otroci so iznadljivi:).

No, takrat pa sem vedela,da je napočil čas, da izbrskam idejo na plano:) Navsezadnje na reklamah lažje spodrsne, bratec jih ranosi okoli, razcefra na prafaktorje (kar ni všeč mali žabici, ki bi skakla) in potem pobiramo koščke papirja vsepovsod... pa še zunaj je dež in še kar nič ne izgleda, da bi kdaj nehal in tako je skakanje v škodnjih nekoliko omejeno... Skratka, veliko je razlogov, zakaj narediti bolj trajen ristanc doma:)

 In smo se ga lotile:) Puncama sem dala izolir trak, ki je lepih pisanih barv in smo ga polepile po tatamiju (to pa z mislijo na sosede - tatami zelo dobro zaduši zvoke:)

Punci nista rabili veliko pomoči, v glavnem predvsem za to, da sem jima našla začetek selotejpa:)

Ostalo sta pa precej sami - razen številk.
Zdaj pa preizkus:) Hop - hop - hop! Na tem je rada skakala tudi tamala, ki sicer ni tako zelo nora na ristanc kot temnolaska, kar se je njeni sestrici zdelo sploh fajn - da "tega pa še Lejla obožuje":)

Potem ga je seveda hotel preizkusit še bratec...

Punci sta milo prosili, naj ga odstraniva, ker sta hoteli skakat in tako sta z očijem sedela "v loži" in godrnjala kot tista dva tečna stara Mappetka:D

Ja, vsepovsod je vse razsuto - pri nas pospravimo zvečer ali preden gremo ven, vmes pa nekak nima smisla, ker je čez pol minute isto:D

In najlepše? Ko smo šli k dediju, sta ga nahecali, da smeta tudi pri njem naredit svoj ristanc. Potem sta nam ga obe ponosni pokazali, pa noben ni bil tako impresioniran - dedi je mislil, da sva jima midva pomagala, oči, da sem jaz, jaz pa, da oči. Ko smo čez 2 dni ugotovili, da ni nihče od nas niti taknil izolirtraka in da sta tole naredili res popolnoma sami (Ronja večjega, ki sem mu pred sliko žal že odstranila zgornji del, Lejla tamalega) in to čisto prav, pa smo bili seveda paf in navdušeni - njima pa nič jasno - kaj je pa zdaj drugače, zakaj pa zdaj tak halo, saj sta ga že pred 2 dnevoma naredili:D.

Skratka:  enkrat otrokom pomagate in naslednjič si bojo pomagali sami:). In skakali. In vi boste imeli "mir" (če lahko rečete temu tako, če ti nekdo zraven poskakuje:D - ampak bojo vsaj skakali tam, kjer ste si zamislili, ne nujno vam pod nogami - to pa nekaj šteje;)