Kako ostat v stiku, ko so stiki prepovedani? Vem, dandanes imajo otroci veliko možnosti, da ostanejo v stikih, ne tako kot mi, generacija, ki je odraščala še v Jugi... Ampak vseeno "ni isto". In zdaj so otroci že zaradi šole več kot dovolj za računalniki, zato je fajn, če jim najdemo druge načine, se vam ne zdi? Poleg tega so naši najmanjši še premali za socialna omrežja (vsaj moj mali osemletnik nima pojma, kaj je fb, ig ali tiktok, pogreša pa on sošolce najbolj od vseh treh!), zato vam danes ponujam eno prastaro idejo, še pred starimi grki...
DOPISOVANJE! Tisto klasično, s pismi (fizičnimi). Ki jih otroci lahko pišejo za mizo, v postelji ali zunaj (če imate srečo, da imate vrt in da ne dežuje preveč). Ki jih naslovnik prime in začuti tisto nekaj drugega, tisto tanko nit, kjer se v pisavi vidi, kdaj ga je nekaj zmotilo ali kaj mu gre težko izpod prstov... In za te male rokice, ki jim črke še ne grejo tako lepo izpod prstov, bo to super vaja! Ko jih ni treba nič silit, da napišejo in naj lepo pišejo, ker se bojo sami trudili:). In zraven lahko narišejo in pošljejo slikico, ki bo njihovim prijateljem in sošolcem polepšala dan. Tole sliko zgoraj in tole spodaj je narisal mali za svojo prijatlejico, s katero sta skupaj rada krmila ptičke:
Ko sem bila mala, sem si veliko dopisovala. Jasno, takrat ni bilo emaila - bila sem v devetih nebesih, ko so ga izumili, ampak vseeno sem si tudi po tem še dopisovala. Mislim, da imam svoje znanje hrvaščine v glavnem pripisat večletnemu dopisovanju. In občutek, ko dobiš pravo prijateljsko pismo v nabiralniku, je neverjeten!
Zdaj, ko sem velika, sem za dopisovanje - bolj kot ne nehote - navdušila svoji hčerki. Do tega je prišlo čisto spontano, ponesreči v bistvu... Mlajša je na prijateljičinem rojstnem dnevu spoznala deklico, s katero sta se takoj zelo ujeli in hoteli ostat v stiku, pa sem ji predlagala, naj ji piše. In sta bili obe za in si že vsaj dve leti dopisujeta. Starejša je sorodno dušo spoznala na morju in si tudi dopisuje. Da je stvar bolj zabavna, včasih okrasimo kuverte;) Tale doma narejen set pa je bil za darilo tej dopisovalki, ko je imela rd:
Zdaj pa je prišla še ta korona. In nad tradicionalnimi počasnimi pismi se je navdušil še mali princ. In po odzivu sodeč, so bili veseli tudi nekateri starši in njihovi otroci. Vsi si želimo, da ostanejo prijatelji in da bi jim bilo čim lažje, da bi pogrešanje lahko pretvorili v kaj koristnega, ne v stresanje slabe volje na bližnje... Če pri tem še malo vadijo pisanje in slovnico, toliko boljše, kajne?
Dopisovalci so navadno ljudje, s katerimi se zelo ujameš, vendar pač ne
živiš blizu ali se v tem primeru iz drugih razlogov ne moreš videt. In ti lahko zelo pomagajo, da se ne počutiš osamljeno,
kadar te ljudje, ki živijo blizu tebe, ne razumejo... Kar je v
najstništvu pogosto;). In kar zna bit pogosto tudi zdaj, ko bodo otroci
odrezani od svojih prijateljev. In še čas si lahko ustvarjalno krajšate z okraševanjem kuvert, izdelovanjem dekorativnih znamk ipd... Skupaj z otroki, seveda;)
To vse (razen korone) so razlogi, da se že lep čas spravljam napisat to
odo pismom, ki doživljajo sedaj pravi razcvet - verjeli ali ne -
poguglajte "happy mail", "snail mail" ali pa "mail art" in videli boste,
da nisem edina zablojena duša;). No, zdaj pa me je koronca v to prisilila, da "sem res morala" delit z vami;).
In ko smo ravno pri tem - zakaj ne bi še vi poskusili? Skoraj ni človeka, ki se ne bi razveselil pisma - pravega pisma... Če ni ravno strašansko jezno;).
PS: Varnostni napotki za današnji čas: če boste pismo oddali v poštni nabiralnik, verjetno ni skrbi, ker bo trajalo, preden pride do naslovnika in že oni naredijo vse, kar morajo, da pisma niso kužna. Če pa ga boste mimogrede na poti v službo/trgovino/lekarno vrgli v nabiralnik naslovljenca (upam, da to ni kaznivo), ker greste pač mimo, pa ga mi dostavimo v rokavicah in imamo en dan prej na okenski polici, da je 24 ur na mrazu in ga nihče ne tika. Tako mislim, da ne moremo prinest v hišo nobenih nepovabljenih gostov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar