Da sem začela spet pisat blog, so me nahecali moji mali. Zanje sem ga že sprva začela pisat, ker nisva dajala razvijat slik (samčku se je zdelo, da to ne bo nikogar zanimalo:D) in sem se bala, da bi jih nekoč vse izgubila... Pa za sestro, ker živi na drugem koncu sveta, čeprav mislim, da ga nikoli ni prav veliko brala, ker ni ravno njena tema (mali otroci, hehe:D). Pa da bi otroci vedeli, da smo vse živo počeli in mi ne bi nekoč vrgli naprej, da jih nikamor nisva peljala in se nič ukvarjala z njimi:D. No, tega se zdaj ne bojim več;). Zdaj ta blog berejo moji mali sami in se neskončno zabavajo pri tem in vsakič poslušam vprašanja - kdaj bom spet kaj napisala. In tako sem spet začela...
In bila prav prijetno presenečena, ko sem videla, da ta blog še vedno, kljub tako dolgemu premoru, doseže nekaj prav fajn ljudi:). Ker pa mi je prijazna dušica sporočila, da se slik v mojih objavah na mobilcih ne vidi, se trudim rešit zagato in zato vam tokrat pošiljam samo pismo, ki nam bi ga rada napisala korona/narava, če bi lahko... Pred dnevi sem ga dobila na mail od ene fajn biologinje in se mi zdi, da ga je res vredno delitit...
Ko se je ta norija začela, sva se z najljubšim alfa samčkom pogovarjala, kaj bi to lahko dobrega prineslo. Moja optimistična dušica še vedno malo upa, da bomo tako ugotovili, da lahko preživimo (čisto lepo) brez vsega mogočega, da ne rabimo toliko elektrike, da bi morali postavit še 10 elektraren, da nam več pomeni čas z našimi ljubimi, da je fino bit skup z njimi in ne rabiš ne vem kam it in ne vem kaj počet, da si srečen (to ne pomeni, da samo doma čepiš pred tv in ne delaš nič, ampak da se lahko znajdeš in iz nič narediš mariskaj, ne rabiš toliko materialnega) To je tudi namen tega bloga: pokazat, kako to naredit...
Ok, moj (resda zelo mali;) realistični del nekoliko skrbi, da se znajo stvari obrnit tudi drugače - da bodo ljudje mogoče naveličani en drugega (sploh v malih stanovanjih zna postat precej glasno, če je veliko ljudi na kupu;)... *V takih primerih sem res vesela, da imajo mali vsak svojo sobo, kamor bi se lahko umaknili, če bi želeli. Pogojnik je zato, ker v praksi cel dan skup tičijo v kuhinji in dnevni sobi... Go figure. Ampak je fajn imet možnost. In vrt. To je tudi zelo fajn, sploh če ne bi smeli it ven, v naravo (upam, da nam tega ne bodo vzeli, saj tam res ni možnosti, da se okužiš, vsaj pri nas se vsi zelo zelo lepo držijo zase).
Vseeno upam, da bodo ljudje zdaj rešili konflikte, ki so jih prej pometali pod preprogo, ker se pač ne moreš en mesec kujat (vsaj upam, da ne, no, še nisem poskusila;) ali ves čas kregat. Da se bomo vsi imeli še rajši, ko pridemo iz tega. Ker zdaj nihče več ne more bežat v bife, na šport, k ljubici/čku, v šoping ali viset v službi do polnoči... In se morajo stvari rešit. In ko bomo vsi vse (večje stvari, kaj malega se bo vedno našlo;) vsaj približno rešili, ne bomo več rabili teh begov, ne bomo rabili toliko vsega... In mogoče bo zato stalo kako drevo več. Kaka elektrarna manj. Mogoče se bo vsaj malo poznalo, mogoče bo komu počilo, da obstaja še nekaj, kar je vredno več. Četudi samo zdravje. Ker ne moremo bit zdravi v bolnem okolju...
Ni komentarjev:
Objavite komentar