Srečke

Zadnjič sem na netu naletela na link do tele zelo profi strani, kjer je med drugim tudi navodilo za izdelavo domačih srečk. Kot rečeno - tam so slike profesionalne, osvetljava in ambient v ateljeju pa seveda precej drugačna kot na bivšem katedru (aka kuhinjski mizi), ki stoji v kotu precej temne kuhinje... Ampak za tiste, ki trenutno nimate časa skakat okoli, hiter opis, kako se jih naredi še tukaj. Pa ok, oni imajo prostor, luč, dober fotoaparat itd... in seveda občutek za estetiko, da znajo vse to lepo uporabit, jaz pa nabasano stanovanje,mrak in pa fotkič, ki mu baterija crkuje, o smislu za fotografiranje in stil pa ne bi izgubljala besed;)... ampak mam pa luštne otroke, da me ven mažejo, hehe.

Ključna beseda je akrilna barva in plastika. Na plastiko se akrilna barva ne prime dobro oz. se jo da dobro stran spraskat, sploh če je na debelo nanešena. Tako zelo simpl in učinkovita ideja, ne vem, kako se tega nisem spomnila! Ampak se nisem, sploh si nisem mislila, da je lahko tole res tako zelo enostavno! No, ampak je:) 

Kako so to delali tam: na linku je lista aktivnosti, ki jih lahko kar natisnete, če ste bolj lenčine;), potem pa na sprintano stran nalepite samolepilno folijo in poflekate čez z akrilno barvo, ki jo bojo potem otroci spraskali dol. Vidite, da je res enostavno:) Print, folija, barva, razrežeš, to je to.

Kako sem delala to sama? Ja, itak da sem morala zakomplicirat:D, to ni namerno, to se enostavno tako zgodi, en glasek ti govori: ja, potem bi pa lahko takole, pa takole, pa takole... pa to bi bilo boljše takole... pa si tam - par noči kasneje:D. Ampak nisem edina, sem zadnjič brala eno mamo z istimi problemi:).
No, na kratko: jasno da sem si zmislila svoje aktivnosti, pa vse skup sem še barvno kodirala (več o tem v naslednjem postu), pa zadaj sem dala oznake za dalj trajajoče aktivnosti, da lahko izbiramo glede na čas... No, pa ker se mi zdi, da bi znalo bit tole kar zabavno in sem zdaj ponosna lastnica plastifikatorja (laminatorja), sem vse skupaj še plastificirala in da bi bila vsa zadeva res trajna, sem vsakega posebej plastificirala, da so robovi lepo zatesnjeni v plastiki... Skratka, kot sem rekla: zakomplicirala sem eno zelo enostavno reč do onemoglosti:D. Kdor ne verjame, naj pride pogledat naslednjo objavo:D.

No, ampak "nekoč" je bilo pa tudi to končano:). In punci sta že preizkusili zadevo:) Ronja se je je najprej lotila s svojim kovancem (plastičen iz blagajne) - ni šlo. Ampak ta otrok se ne da, si je našla pa lesen nožek. Tudi ni šlo. Ok, če ne gre že 2., potem pokličeš mami:D. "Mami, ne dela, kaj naj?" "Vzami nekaj tršega, kaj kovinskega." Ok, vzame modelček za piškote. Boljše, ampak se je mami zasmilila z vsem praskanjem in sem ji šla po pravi kovanec (mami, pojdi po denarnico, tam maš not kovance!)

No, to je pa potem uspelo! In smo delale lutke:) Ja, nimam slikanega, žal. Pa drugič, saj je še veliiiiko srečk, brez skrbi;). Sem navajena, da če dajem, dajem z obema rokama, vsaj/sploh svojim malim;).

A koga zanimajo aktivnosti, ki se skrivajo na listkih? Bi si kdo rad zakompliciral življenje z barvnim kodiranjem? (Ja, znanstvenik v meni se je res bil prisiljen potuhnit, ampak vseeno ne da čisto mira na porodniški;)) No, če koga zanima, dobite spisek aktivnosti, razdeljen po barvah naslednjič:).

PS: šktalico s srečkami z raznimi aktivnostmi lahko podarite tudi kakemu luštnemu osebku za darilo (samo pazite, da se vam ne zamešajo recimo aktivnosti za moža s tistimi za soseda  ali še hujše - za sosedove otroke! Saj pravim, da se splača barvno kodiranje:D