sreda, 03. oktober 2012

Gusarska darila za nečaka - letos

Letos sem poklicala svakinjo, da preverim, v kateri fazi je mali nečakec letos - in je SPET v gusarski fazi! Ja, kaj naj? Potem pač spet gusarska darila... Pravijo, da je 4. rojstni dan fantkov tako in tako vedno gusarski...
Torej začnimo: tokrat v obratnem vrstnem redu: najprej torta, potem darila, ok? (se mi ne da slik prestavljat, ok?:D Ne nisem lena, mam bolj pametno delo, recimo srfat, se crkljat, same veleume - za kaj bolj pametnega sem pa danes preutrujena - zakaj zveste enkrat, ko spet najdem čas za pretočit slikce;)

Ja, torta "smrtna glava" ima luščine od jajc za oči - brez skrbi, sem jih prej dobro oprala in dala v pečico (vročo od torte) na 220°C, nihče ni zbolel;) I play safe, kar se tamalih tiče, sem (na svojo srečo in nesrečo vseh, ki sovražijo dolge poste) preživela svoje "adrenalin đanki" dni:). Torta je bila impro liga, moj svetli biskvit, namočen seveda in namazan z domačo marelično marmelado (hvala, dedi:) in kremo iz smetane in bele linolade (morala je biti bela krema, da ne bi slučajno kaj čez sekalo - zato tudi nisem dala not sadja - ker rado pronica skozi kremo in naredi take grde fleke, čisto neprimerne za eno spodobno smrtno glavo), čez pa je bila šam krema (nimam pojma, kaj ljudje tako komplicirajo okoli tega šama, saj ni nobena znanost! Sploh pa - kaj je narobe z znanostjo:D?)

Torto sem spekla v tistem pravokotnem pekaču, ki so ga imele že naše babice (Emo;) in jo razrezala v obliko tele lobanje s kostmi, potem pa lepo sestavila vse skupaj s kremo in na koncu obmazala s šamom. Potem pa samo še okraševanje: oči kot rečeno iz jajčnih lupin, porisanih s flumastrom, not sta bila pa dva Smartija (čokoladni bonbončki, predno se kdo usaja: nimajo umetnih barvil:D) in zobje in nos iz temne (!) čokolade. Okoli sem potresla modre sladkorne mrvice, ki simbolizirajo morje in poskrbijo, da se bela torta boljše vidi na belem pladnju (đabičarski pica krožnik, če koga zanima:D).

Ok, zdaj pa letošnja darila: zgoraj vidite Gusarsko pobarvanko (sprintani raznorazni gusarji, ladje, meči, zastave,... za pobarvat, nekaj je od tu, nekaj pa malo tu, malo tam) in Gusarske nalogice (poveži pike, reši labirint, pobarvaj in izreži dele za lutko in jo sestavi, itd... to je spet pobrano iz širnega neta, preveč naslovov, da bi vse lepila), spodaj pa so Gusarske domine in Gusarski spomin (tudi to oboje sprintano od te pridne čbelce). Raztresene vidite še zlatnike iz kartona (reciklirane škatlice - najljubši alfa samčke me že ves čas zafrkava, ko jih vedno razrežem in spravim... tako zelo, da jih je zdaj še sam začel:D), okrašene z lepilno pištolo (da je bilo reliefno, kot kovanci) in posprejanih na zlato, kot se za zlatnike spodobi:) (zadnji del - sprejanje - je bil daleč najbolj zahtevna reč - v sobi tega ne moreš delat, ker v eni spi dojenček, v drugi pa punci, tako da sem šla inkognito na hodnik bloka in upala, da ne bo nihče prišel mimo in me najuril:) - no, ni prišel in tudi se sploh ni čutilo (smrdelo) tako kot po navadi, ko sem delala to notri (dokler nisem imela otrok)).

Zlatniki so bili seveda spravljeni v usnjenem mošnjičku (iz pravega usnja, lepo prosim, čisto avtentično:) - nisem komplicirala, samo krog, po obodu katerega sem naredila luknje (z luknjačem) in skoznje napeljala ozek usnjen trak), levo od mošnjička vidite teleskop, za njim sporočilo v steklenici (več o tem v nadaljevanju), pa dve kapitanovi kljuki (fantiček ima še prav tako predšolskega brata:) in dva meča (glej razlago prejle - sploh pa - saj se ne moreš mečevat sam s sabo z enim mečem, a ne? Meča morata po definiciji bit dva;). Aja, moji punčkasti punčki, ki nista hoteli prit pogledat loka in mečev na srednjeveških igrah, sta zahtevali še meča zanju... Hehe, punci, čez par let se bosta še tepst začeli:D. No, ostanimo samo pri papirnatih mečih, ok?:)

In še katapult, ki ga nekdo nestrpno pričakuje;). Sem že povedala, da ne pričakujta preveč, ok? Res je enostavna reč: podlaga je v tem primeru iz palčk od lučk (tega se nam kar nabere:D, moram porabit, da mamo izgovor:D), lahko bi bila pa tudi samo ena deščica, nima veze, čeprav daje to še malo prožnosti zraven, tako da je že ok, da jemo lučke, hehe. No, na to podlago, karkoližebo (ampak vseeno priporočam lučke, win-win), nalepite dve leseni kljukici (lesene boste lažje in boljše zalepili). Ko se vse skup dobro posuši (fajn je vmes obtežit, ja), pa z elastiko pritrdite še plastično žličko. Zadeva dela - in to prav dobro:). Smo že doma preizkušali, pa tudi slavljenec je imel kar dela z nijm:)

In teleskop. Malo sem ga zakomplicirala, ja. Tale moja varianta ima namreč 3 "leče", da je bolj pravi (iz pokrovčka za skuto - ja, tudi tega gre pri nas ogromno... skuto namreč rabiš za ponarejeni tiramisu... pa za višnjevo torto... pa za... ok, ok, lačna sem, ja, že nehujem:)). No, skratka: spodnja rolica je iz tulca od wc papirja, zgornji del pa iz plastičnega kozarčka, oboje sem oblepila s tistim debelim, močnim srebrnim lepljivim trakom (če me ubijete, ne vem, kako se mu reče).

Teleskop se da dejansko raztegovati kot pravi in tudi vidi se skozi (vendar slabše - za razliko od pravega:D).  Ampak verjetno od igrače niste pričakovali, da boste zagledali skrivnostni otrok;).

In seveda obvezna meča: diagonalno zvit časopisni papir, zvit v ročaj, gor še kos kartona, pobarvanega v ščit in vse skup pritrjeno še s trakcem kartona, ki ga zavijete okoli meča, da drži ščit na mestu).

In kapitanovi kljuki, spet za vsakega brata ena. Rabite plastični ali papirnati kozarček ali kaj podobnega, izrežete v dno luknjo, žico zvijete, da nikjer ne štrlijo odrezani konci (če bi se slučajno folija obrabila, da se ne bi kdo opraskal, ja sem že rekla, da pri otrocih pazim:D), upognete žico v kavelj in ga ovijete z alufolijo, ki jo trdno zmečkate v pravo obliko. Kavelj vtaknete z ravnim koncev v luknjo lončka in vse skup po potrebi pritrdite z lepilno pištolo, potem pa samo še okrasite vse skup s kartonom.

Skrivnostno sporočilo v steklenici: pokrovček steklenice sem ovila v vrv, steklenici odstranila nalepko in nalepila sos namesto nje, vanjo pa zvila nevidno sporočilo, napisano z limoninim sokom na natrganem listu papirja. Sporočilo morate podržat nad nečim topilm (svečo, toasterjem, električno ploščo, ali v pečici), da limona spremeni barvo in lahko sporočilo preberete. Se mi zdi, da bi to moralo bit všeč res vsem normalnim otrokom:D.

Še bližnji posnetek mošnjička z zlatniki:

In "darilna vrečka" - ne, nisem kupila nobenih čevljev, že dolgo ne:D, dobimo pa vreče od marsikod in nisem imela časa počečkat še spodnjega dela), sem samo narisala lobanjo in to je to.

Pa še gusarska majica, ki jo drži slavljenček:) Majica je morala biti malo bolj prijazna, saj je sicer mali gusar ne bi mogel nikamor nosit (saj veste, da male gusarje oblačijo mame, a ne?;)

Evo, to je to - gusarska darila za mojega najljubšega najmlajšega nečaka (imam še najljubšega starejšega nečaka in najljubšo nečakinjo:), punca ima še 2 teti, fanta, reveža, pa samo mene... - tako da ne glede na to, kakšna sem, bom vedno najboljša in najslabša teta, kar jih imata:D). 
Mali moj gusarček, lepo praznuj!

9 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Zadeve se verjetno delajo dlje časa, kot pa potem dejansko vzdržijo, se vidi da imaš veselje to delat. Tisto pa so verjetno sablje in ne meči ;)

a n a pravi ...

Svetovno! :)

veri pravi ...

Kaj pa vem, maladva sta se cel dan z njimi igrala, tako da vsaj 1:1 je že:). Kar se poimenovanja tiče, pa to prepuščam malim gusarjem, oni že vejo;).

Anonimni pravi ...

srebrni trak=silvertape :)
vse super

Anonimni pravi ...

Pa ti si neverjetna!
Bravo. Tvojega bloga raje ne bom pokazala svoji hčerki, ker bo hotela, da jo posvojiš ;)
Bravo, bravo, bravo. In to pri treh otrocih! Priznaj, da imaš časovni stroj!
Urša

veri pravi ...

Silvertape vem, ja - pol me bojo pa hakljali, da to ni slovensko:D.
Časovni stroj, ja... si ga zelo želim, pa me še niso uslišali:) Pa tista od Zmelkow: "ker mi zaradi takšnih kot si ti še vedno niso odobrili prošnje, da bi imel dan 42 ur" ali kako že gre:D...
Ne, žal, nimam ga (še:D - upanje umira zadnje;), zaenkrat imam samo globok hripav glas od neprespanih noči:D.

Anonimni pravi ...

"Silvertape vem, ja - pol me bojo pa hakljali, da to ni slovensko:D."

Kdo bi te pa hakljal? Sicer pa nimam občutka, da se trudiš pisati pravilno slovenščino, pa se nihče ob to ne obregne, tako je blog berljiveši za več ljudi. Blog je tvoj, pišeš kar češ in kakor češ, ne se tolko ukvarjat s tem kaj bodo drugi mislili, včasih to prav bode v oči ;)

veri pravi ...

Hehe, to je bil hec na komentar, da se napiše Vsa čast, ne svaka čast;). Sicer se pa strinjam, sem že tam napisala, da pišem rajši bolj iskreno kot bolj pravilno. Ampak za tole reč me je pa čisto res zanimalo, kako se reče pravilno, že zato, da bi ga znala kupit;).

Tatjana pravi ...

WAW!!! Navdušena! Jaz bi bila z veseljem tvoja nečakinja ;) moja mulčka sta pa občasno z navdušenjem deležna kakšnega packanja po tvojem navdihu. Hvala!