ponedeljek, 24. december 2012

Vsem, ki žalujete in vsem, ki jih poznate

Vem, ne spodobi se... pa še za praznike! Ampak briga me, kaj se spodobi in kaj ne - moj blog, moja pravila:D. Delam tako, kot se mi zdi prav, kar pa ni vedno tako (beri: večinoma ni tako:D), kot se spodobi. Saj že veste, da sem težka;). Zakaj bi ob vsem tem veselju praznikov, ob vseh spečenih dobrotah in narejenih darilih, ob vsem vonju po cimetu in otroškem smehu govorila o tako žalostni temi in to na v osnovi veselem blogu? 
 
Zato, ker se mi to zdi prav. Zato, ker se slabe stvari ne dogajajo samo vse druge dni v letu, ampak tudi za praznike. In zato, ker vem, da so prazniki najtežji čas za tiste, ki so koga izgubili. Na srečo imam sama še vse svoje bližnje okoli sebe, sem se pa zanje že zelo bala, tudi za najnajbližje, ker so bili vsi že zelo zelo na meji. In takrat sem si obljubila, da če se bo dobro končalo, bom poizkušala pomagat tistim, ki se jim ni, tako kot bom pač vedela in znala. Drugače (še) ne znam, dajte mi malo časa (ipak mam tri male;).

Rada bi torej povedala vsem, ki ste koga izgubili, predvsem pa vsem, ki ste izgubile/i otroka, da niste sami/e s svojo bolečino. Da nekdo nekje na drugi strani tipkovnice v vsem tem prazničnem vrvežu misli na vas in vam pošilja dobre misli (ker pač drugega ne zna, ker ni veren oz. verna;)). Vem, da nobenemu ne morem odvzet njegove oz. njene bolečine, vseeno pa jo mogoče lahko za sekundo majčkeno omilim. Če vsak od nas prispeva eno sekundo...

Mogoče se bo kdo nasmejal ali razjokal, ko bo bral to - ne zaradi mojih vrstic, ampak zaradi svojega življenja. Ne delam si utvar, da bo nekdo srečen zaradi tega zapisa. Rada bi samo dala ljudem možnost, da tudi o najtemnejših dogodkih nekje govorijo - tudi med prazniki, ko nihče ne mara poslušati o tem. Zakaj? Zato, ker se mi zdi to prav. Zato, ker se mi zdi, da marsikdo to rabi. Pa zato, ker vem, da najbližji dostikrat ne marajo poslušat o naših nesrečah. Ker so preblizu, ker so prehude, ker se bojijo, da se jih bojo dotaknile, ker bi rajši poslušali o lepem, sploh pa med prazniki. Jaz se ne bojim. Tu lahko pišete kar hočete, dejansko ali samo v mislih, kakor komu drago. Rada bi naredila kotiček, kjer bi vsi, ki so med prazniki žalostni, lahko začutili, da niso sami, da je nekomu mar. 

Ne, pojma nimam, če bo to komu pomagalo, če bo to delalo. Ampak če ne naredim nič, potem tudi teoretičnih šans nimam, kajne? Torej: kaj pa imam za zgubit? Spodobnost? Ko da sem jo kdaj imela:D. Ugled veselega bloga - kot sem rekla: moj blog, moja pravila. In če je vse naokrog veselo in vem, da obstajajo ljudje, ki ne morejo bit veseli, potem rabijo svoj prostor in če lahko, jim ga bom dala - vsaj v virtuali (pa tudi v reali, tistim, ki jim pač lahko).
 
In zadnji razlog, zakaj bi napisala to objavo: zato, da spomnim tiste, ki imate radi nekoga, ki je med prazniki žalosten, da ga pokličite, objemite, da mu/ji dovolite, da govori o vseh neveselih črnih mislih, ki se mu/ji podijo po glavi. Ker mogoče to rabi. Mogoče noče bit vesel/a. Mogoče je že prebolel/a in se boste veselili skupaj - v tem primeru še boljše:) Ampak če še ni: žrtvujte košček neobremenjenega veselja svojih praznikov za to, da bodo nekomu drugemu malo znosnejši. Meni se zdi, da se splača. In navsezadnje, vloge se hitro obrnejo... fajn je vedet, da imaš nekje nekoga...
Imejte se radi še naprej:)

PS: vse, ki ste izgubile otroka, tale blog je zelo zelo iskren in mogoče bo kateri lažje, če bo videla, da se tudi po tako težki preizkušnji nekateri ljudje poberejo in živjo dalje, niso ves čas nesrečni,... In pomaga tudi sorodnikom in prijateljem, da ne rečejo kakšne bedarije, kot recimo: "Razumem, kako se počutiš"...

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Zelo zelo zelo lepo.

Susana en el país de la potica pravi ...

Zelo lepo. Očeta in dedka sem izgubila pred 3 leti, zato ti popolnoma razumem.
Vesele praznike!