Dobre učiteljice/i, HVALA

 Ena objava v zahvalo vsem dobrim učiteljicam/em, ki se TRUDITE, TUDI KO NI LUŠTNO! Če slučajno ne veste, to vidimo. In kar je precej bolj pomembno, otroci to čutijo. (Zdelo se mi je, da bi to mogoče morala kaka učiteljica prebrat, kadar je čisto zafrustrirana, ker njeni napori ne obrodijo otipljivih sadov...) Čeprav se vam včasih zdi, da ne uspeva najboljše, ker se recimo otroci še kar grdo obnašajo... pa se OSTALI otroci (tisti, ki mogoče sploh niso udeleženi v te prepire) počutijo bolj varne. So bolj mirni... Ne pridejo razdrmani iz šole. In verjetno se tudi otroci, ki so udeleženi v zdrahe, boljše počutijo, če nekdo to nadzoruje, da ni čisti kaos. Tega iz prve roke ne vem, raziskave pa vsekakor potrjujejo, da.

Povod za to objavo je bilo obvestilo ene učiteljice, da se v razredu otroci neprimerno obnašajo en do drugega in da tega ne bo gledala; da se je z otroki že pogovorila, uvedla kazni/posledice (kakor hočete;) za neprimerno vedenje in prosila, da se tudi doma pogovorimo o tem (seveda sva vprašala malega, ki ni točno vedel, kaj imajo/zakaj se kregajo, zato sva sklepala, da ne ve, zakaj se gre oz. ni udeležen. Za vsak slučaj sem pisala tudi učiteljici, ker je najhujše, če vsi mislimo, da gotovo ni problem naš otrok in potem nihče nič ne naredi:D. Ga je pohvalila in je vse ok.) Ta učiteljica se trudi! Bolj kot je normalno. Naredi več kot bi bilo nujno.

Ampak tega ne naredi vsaka učiteljica. Nekatere te reči mirno gledajo. Nekaterim je pomembno, da se otroci spoštljivo vedejo do njih, ne pa, da so spoštljivi en do drugega. Nekaterim je važno samo in izključno to, da pridejo čez snov pri tistih "najpomembnejših predmetih", tudi če zato nimajo nič likovne in športne vzgoje ali kaznujejo otroke tako, da jim vzamejo odmor ali športno (seveda vsem, saj ne moreš tega vzet samo pol razreda). In ne, to ni prav. In otroci se tako seveda ne počutijo najboljše, vsaj nekateri ne.

Mali princ je prvo leto rad hodil v šolo, nikoli še ni imel problemov ne z ocenami, ne z vedenjem, je pa zadnji dve leti izgubljal samozavest in bil zelo nesrečen v šoli, domov je prihajal ves živčen (zanj je bila šola na daljavo blagoslov, ker mu je bilo res težko). Zdaj se je to spremenilo dobesedno v trenutku (druga učiteljica:) in kristalno mi je jasno, zakaj. Otroci se ne počutijo varne, če odrasli gledamo nasilje med njimi, tudi če sami NISO udeleženi v tem nasilju (tudi če ni fizično). Otroci se seveda ne počutijo varne, če mi izvajamo kakršnokoli nasilje. 

Ne živim v utopiji, kjer bi se ves čas samo mirno prijazno pogovarjali. Ampak eno je, da se  dereš, da te sploh slišijo ali ti kdaj dvigne pokrov, ker smo vsi ljudje, drugo so raznorazni sumljivi vzgojni ukrepi na dnevni ravni (recimo da otrokom vzameš odmor - kot da tako bojo pa bolj pridni) ali razorazne opazke, ki bolijo...

Občutljivi otroci (torej taki, ki jim ni vseeno za njihove sošolce; mislim, da je to dobra lastnost!) se ne počutijo dobro, če se jim sošolka zaupa, kaj ji je rekla/naredila učiteljica, tudi če vse ni res in si je pol izmislila. Kaj pa otrok ve, kaj je res? Poleg tega - otrok čuti stisko durgega otroka! Ali je za vse kriv tisti drugi otrok, ker si je nekaj izmislil? Ni to prav (lagat), ampak vseeno mislim, da jim nalagamo preveliko odgovornost - otrasli smo tu za to, da te stvari urejamo. Otrokom je težko, če se odrasli ne obnašamo odraslo.
Vem, da ni vedno luštno bit odrasel. Ampak sami smo si izbrali to - imet otroke ali bit učiteljica - sami smo se odločili, da bomo imeli otroke v svojem življenju, nihče nas ni v to silil! In urejanje konfliktov spada zraven! "it's part of job description";)...

Popolnoma se strinjam, da to ni luštno. Ogromnokrat se mi ne da imet družinskih sestankov ali pustit vsega in it reševat njihovih prepirov. Ampak - če se kaj splača, se to splača! Ne rečem, da moraš skočit takoj, ko se karkoli začne - mislim, da morajo otroci imet možnost vadit samostojno reševanje konfliktov, vendar mislim, da je prav, da vskočimo, če slišimo, da je šlo malo predaleč (ali da bo ravnokar šlo - najt to mejo je umetnost, ker je hitrost eskaliranja odivsna od toliko zunanjih in notranjih dejavnikov (ne samo lakota, važno je tudi ali kosilo že diši ali si samo lačen in nič ne vohaš - je čisto drugače;), pomembno je, kako je bilo v šoli, ali so bili tudi tam že sitni, utrujenost, zaspanost, koliko se ti mudi, kako si se spočil čez vikend, celo dan v mesecu lahko igra vlogo;), itd itd...)

Pod črto - vem, spet bo pridigarsko, hehe:D - ampak resno mislim, da bi to pomagalo, če bi vsi delali - in očitno nisem edina, saj je učiteljica isto želela... In ona je profesionalka, hehe, da boste imeli profesionalno mnenje;):

- hvala učiteljicam, ki se trudite - vsekakor ni zaman, tudi če se mogoče napredek ne pokaže v razredu - čutijo ga otroci in vidimo ga starši, ko mali prihajajo bolj mirni domov:).

- starši, kadar učiteljca pove za problem, dajmo preverit na obeh straneh, če ni slučajno kaj, kjer bi lahko kako pomagali - svojemu otroku in tudi celemu razredu... Če bi vsi to naredili, bi se zadeva rešila:)

- vadimo reševanje konfliktov doma - če živite v "običajni družini", ki šteje več kot 2 člana, je skoraj gotovo, da imate veliko priložnosti za mediacijo konfliktov:D. Vsaj pri nas se tega ne manjka, haha;). Ampak s tem, ko ves čas vadimo, kako se prepire rešuje čim bolj prijazno, se otroci to naučijo. In potem tako delajo tudi drugje. In potem so "neproblematični" in "se vzorno vedejo" v šoli. In potem bi bilo učiteljicam lažje učit, ker se jim ne bi bilo treba toliko časa ubadat z vzgojo. In potem bi se več naučili v manj časa. In potem bi imeli manj domačih nalog. In bi imeli vi več časa z njimi za se žogat, ustvarjat, gledat filme, igrat igrice ali karkoli že radi počnete s svojim otrokom. Vidite, da se vsem splača!
Ne pravim, da morate spremenit celo svoje življenje in da moramo starši skočit na vsak trzljaj. Pravim, da ko vidite, da loncu dviguje pokrovko, pojdite zraven, odprite lonec, spustite ven paro in pokažite otrokom, kako bi se to dalo rešit čim boljše. Ni treba, da vsakič rata. Meni ne rata vsakič, takoj priznam. Ampak s tem ko poskušamo, se učimo. In s tem se učijo oni, da se splača poskušat, iskat rešitve, ker včasih rata. Otroci so brihtni! In ni jim vseeno za njihove sošolce, tudi tiste, ki jih mogoče ne marajo ali jim grejo na živce. Ker imajo dobre srčke... In lahko jih ne pokvarimo...