ponedeljek, 13. julij 2020

Kako pričarati otroku nepozaben rojstni dan

Najprej za vse nejeverneže odgovor na zakaj. Zakaj bi se sploh toliko trudili z rojstnim dnevom, saj jih otroci tako in tako radi praznujejo in so "over the moon" (kako se temu po naše reče? Presrečni je premalo...), samo zato, ker imajo rd, zakaj je treba nekaj posebnega in komplicirat? A res rabite razlog za komplicirat? No, naj vam bo;): 
- Zato, ker je otroštvo samo eno, 
- zato ker ti otroški spomini ostanejo za celo življenje in te lahko naredijo optimističnega, 
- zato ker je za samozavest dobro, da imaš "svoj dan", da se počutiš, da si vreden pozornosti in ljubezni in da te imajo tvoji ljubi zelo radi
- zato ker obstajajo otroci, ki bi radi ostali otroci (če ne verjamete, preberite Piko Nogavičko, nimam samo jaz takih "čudnih" otrok, ki iščejo kroglice "pregelk"...
*In zato ker je najina najstarejša zdaj že v vseh jezikih uradno najstnica in ji to ni najbolj všeč, ker hoče bit še mala punčka, sem ji hotela naredit res lep rojstni dan, ki bi se ga veselila in bi ji ostal v lepem spominu. Torej, kaj lahko naredimo starši, kar ne bo požrlo vašega počitniškega budgeta, bo pa ostalo otrokom v nepozabnem spominu?
Začnite že zjutraj - oz. že prejšnji večer - ko grejo otroci spat, pripravite mizo: trinajstica je iz dveh odrezkov nekega čipkastega blaga, ki sem ga dobila bogve kje kot ostanek bogvečesa (mislim, da je prišlo s hišo). Lahko uporabite katerikoli trak, vrvico, blago, lahko razrežete staro neuporabno majico v obliki številke, če res ni nič drugega, jo lahko naredite iz wc papirja (če recimo praznujete v kampu;) in res nič nimate s seboj:). Pri nas imajo za rojstni dan vedno "waldorfski venček" - tale je homemade, mami dizajnirala, dedi pa naredil iz ostanka neke deske:). Na žalost ima samo 12 lukenj za 12 svečk, za 12 let, ker je bil prepričan, da po 12 letih ne bojo več na to padali, čeprav sem bila rahlo v dvomih... Ampak je že takrat obljubil, da če bojo po 12 letih še na to mahnjeni, bo naredil pa še enega, večjega ali pa kačo (kar je bila moja ideja, da lahko dodajaš člene, če je treba;) Ker letos tega še nismo uspeli (zaradi koronce nismo bili toliko pri dediju kot bi bili sicer), sem dala 13. svečko kar v en lep svečnik, pa je tudi štelo:). Okoli so raztreseni konfeti, ker je bil en balon s konfeti že počen v zavoju... Lahko bi pa tudi potresli tiste krogce iz luknjača ali natrgali ali narezali svoje ali pa okrasili s cvetnimi listki vrtnic, itd... Ni važno, kaj je, važno je, da je;)
Tradicije: ko sem dobila otroke, sem začela brat več o tem, kaj jih naredi odporne, vesele, kaj jim da "tisto nekaj", kar nekateri ljudje imajo, da se vedno poberejo, ne glede na to, kaj življenje vrže vanje... In ena od najpomembnejših stvari je seveda lepo otroštvo. In ena od sestavin so močne družinske vezi. In tradicije tkejo vezi. Zato jih imamo kar precej:). Večina se jih je rodila spontano, ne da bi jih načrtovala. Tako recimo postavljanje šotorčka za rojstni dan: 
Za 5. rojstni dan si je zlatolaska zaželela šotorček. Takrat smo se ravno preselili in bila sva brez denarja, saj smo ravno kupili in obnovili (približno;) stanovanje, zato sem seveda improvizirala... Med stvarmi, ki so jih prejšnji lastniki pustili v hiši, so bile tudi neke rjuhe in prevleke. Hulahup obroč sem imela še iz svojega otroštva. Potem sem vse skupaj samo skrojila in sešila in obesila v dnevno sobo, not pa sem dala jogi iz otroške posteljice, ki jo je mali prerasel. Bila je presrečna, čeprav je dobila samo to reciklirno čudo, eno knjigo in voščenke (saj vam pravim, da otroci ne rabijo veliko, da so srečni - stvari mislim; rabijo pa veliko časa;)... 
No, potem si je želela vsako leto imet šotorček postavljen za rd... In potem si je zaželel to še bratec, vendar seveda drugačnega, zato sem njemu vedno delala šotorčke pod klavirjem (ker je bil dovolj mali za spodaj;), zdaj pa rabi tudi on že večjega) in potem mi je enkrat prišepnila še temnolaska, da bi ona tudi šotorček za rd... Tako vsako leto postavljam/va (zdaj se je oči že sprijaznil, da brez šotorčka ni rojstnega dne;) šotorčke - navadno jih improvizirava, da je vsakič drugačen, letos pa je bilo lepo vreme in tale šotorček (ja, isti, še izpred 6ih let) je stal na vrtu še od zlatolaskine zabave za rd (ki ga ima sicer januarja, a smo letos uspeli imet zabavo šele junija:D)... Temnolasko sem vprašala, če si želi tega ali kakega druega, pa ji je bil všeč in sva ga kar pustila, pa samo okrasila in lepo postavila par malenkosti.
Poslušajte otrokove želje: včasih pa kakšna stvar ni tradicija, ampak vam jo vaše ljubo dete zaupa mimogrede. Moj nepozvani nasvet: take stvari vedno poslušajte, če se le da! Zakaj? Ker je po moje za otroke hudo pomembno, da se navadijo, da če si nekaj želijo, znajo to povedat in tudi povejo (sploh za punce, ima vpliv na marsikaj;)... Ni treba, da vedno vse dobijo, včasih niti ni možno (zlatolaska si je par let želela živega škrata...:D) Ne gre za to - gre za to, da jih poslušate, da se z njimi pogovarjate in če se da, če je to taka malenkost, kot recimo "Mami, veš, meni bi pa ful pomenilo, če bi mi letos naredila čestitko za rojstni dan"... No, potem pa se res splača potrudit! Ker je bila večina daril za šivanje, je bila tudi čestitka temu primerna - aplique iz koščkov blaga, zalepljen na kartonasto podlago, čez pa prilepljenih par kartonastih srčkov in gumbkov. Bila ji je zelo všeč (še vedno ima rada vile;) in zdaj še malo bolj ve, da ljudje, ki te imajo radi, hočejo vedet, kaj si želiš, ker bi te radi osrečili:). No, vsekakor se splača tudi not kaj lepega napisat;).
Malenkosti, detajli: otroci gledajo drugače - njim ni važno, koliko si za nekaj dal. Takale reč, zastavica, na katero pišeš s kredo, da je večkrat uporabna, je stala 1€ nekoč, ko so praznili police pri sosedu... Naredila je pa že ogromno veselja! * in očiju požrla živcev, ker se mora  sklanjat, da pride iz kuhinje v kopalnico;) in to 6x na leto  (3 rd + 3 rd zabave) :D
Branje misli/želja/čustev: odrasli dostikrat pričakujemo, da bojo otroci na rd super duper veseli in zadovoljni, saj smo se vedanar potrudili zanje, jim kupili darila, spekli ali kupili torto itd... Ampak otroci so čustvena bitja, ki imajo ravnotako svoj svet, kjer ni vedno vse tako enostavno... Če vidite njihove stiske, male drobne žalosti in se ne delate, da jih ni, bojo veliko srečnejši... Recimo: temnolaskin rojstni dan skoraj vedno praznujemo na morju (doslej smo ga 10x na morju in 3x doma- lani in letos zaradi najine službe, prvi rojstni dan pa sem bila ravnokar iz bolnice in nisem nikamor smela (rizična nosečnost z drugo), ampak tistega se ne spomni, zanjo smo vedno praznovali na morju... Ker ji je bilo malo hudo, da ne bomo spet na morju, sem ji hotela pričarat malo morsko vzdušje kar doma, zato sem ji ob posteljo napela tole ribiško mrežo (mislim, da je bila 2€, to res niso neke hudo drage reči;) in v šotorček sem ji dala školjkice (nabrane na morju). Parkrat se mi je zahvalila in očitno ji je res veliko pomenilo... Ne gre za same stvari, vrednost vsega tega v denarju je zanemarljiva... gre za to, da otrok ve, da ga vidiš - s stiskami vred - in da jih ne pometaš pod preprogo, ampak mu poveš - "lubi, vidim, da ti je to hudo, s tabo sem". To je dovolj. Ni treba, da cela družina pakira za en dan na morje, da bo dete srečno. Ni treba, da je vse po njihovo. Samo da vejo, da smo tu zanje in da je ok, karkoli že čutijo...
Neumnosti / zababva: ko smo se preselili v večje stanovanje, kjer je malo več prostora, sem lahko končno naredila kakšno luštno traparijo, ki sem jo videla na pinterestu:). Tako sva prvo leto po selitvi med vrata in podboj z nitko pritrdila balone, da so se usuli na tamalo, ko jih je odprla (ona ima pač prva v letu rd;). Potem sta si seveda to zaželela še druga dva - ampak ne isto, ker potem ni presenečenje... Malemu sva potem naredila, da so se konfeti (zrezani raznbarvni listki) usuli nanj, ko je odprl vrata (njegova vrata se odpirajo na ven in balo niso tako lahko izvedljivi)... To smo potem še večkrat uporabili in sistem usuvanja z lončkom je oči medtem že popolnoma izpopolnil. Letos, ko je naša vrtnica tako božansko cvetela, pa sem morala dat v lonček vrtničine listke. Mala je bila presrečna! Zbudil naju je krik sreče:) - in kaj rabiš za to? Umit lonček (od kave na poti, da oči ni zaspal na poti iz terena), nitko, seletejp in en odcvetel cvet vrtnice - spet nič od nič, pa vednar v njihovih očeh veliko:)
In najlepše pri vsem skupaj je, da se otroci tega navadijo in potem drug drugemu delajo take bedarije za rojstni dan in včasih celo kar tako - zlatolaska je bratcu in sestrici že večkrat postavila kamenčke po potki (kot sem jih nekoč jaz njej, da so vodili do šotorčka;) Letos pa je v balone napisala sporočilca, kot sem jih malim takrat, ko smo šli v London.
Zajtrk: tak, poseben, točno tak, kot si ga slavljenec želi! Tole sicer kar pogosto jemo - rečemo mu "jogurtov parfe", ideja je iz ene mini revijice "Martha Stewart Kids", ki sem jo nekoč pred daaaavnimi leti kupila čez lužo, ampak not je ogromno dobrih receptov in tale je en od zmagovalnih! No, to je tako fajn zadeva, da si zasluži svojo objavo:). Ampak kakorkoli - naredite otroku zajtrk kot si ga želi. 
Bodite skupaj že zjutraj: če se le da, se zmenite v službi, da vam ni treba bit ravno ob 6h tam in zbudite otroke, tudi če so počitnice - vsak si želi na svoj rd videt starše, ko se zbudi (lahko se bojo pa že sami zbudili od nervoze;)... Ko sva šla v službo, je mala šla z nama dol pogledat svoj šotorček - in bila zelo zelo vesela... Tradicionano jim dam vsako leto vanj tudi eno darilo - vedno knjigo - vendar odkar je eno leto čisto namočilo knjigo (je še berljiva, ni pa lepa)... sem bolj previdna s šotorčki na prostem;) in je dobila knjige rajši pri kosilu...
In še za konec: naravnanost otroka in starša je izredno pomembna. Ko je bila temnolaska še čisto mala, je zelo uživala v rojstnih dnevih, potem vmes je pa en čas vedno pričakovala "še sama ne ve, kaj", tisti čarobni občutek, ki ga potem ni bilo in ji je bilo hudo in je bila vedno malo razočarna, čeprav smo se ostali trudili, da bi ji naredili lep rojstni dan. Potem sva se enkrat pogovorili na samem ob eni tortici in čeprav je bilo takrat obema hudo, se je pa zelo splačalo, kot sama pravi. Tisto leto smo potem prvič praznovali njen rojstni dan brez očija, ker je imel takrat ravno neko konferenco v tujini in sem se že zato bala, da ji bo hudo. Pa je bil to zanjo najlepši rojstni dan dotlej. Ker se je pripravila na to, da ni pričakovala ne vem česa in je lahko uživala v tem, kar je. Super lekcija za naprej, a ne? No, letos smo bili spet skupaj, kot po navadi, ampak lekcija še drži in mala se je imela odlično:). To samo mimogrede, ker se lahko na zobe vržete, pa če dete ne bo prav naštelano, mu vseeno ne bo lepo... Ker trudila sem se vsako leto, ni pa vsako leto enako uspelo;). Ampak zdaj smo "skrekali kodo", hehe.

Želim vam še veliko nepozabnih rojstnih dni!

Ni komentarjev: