Škatla za v vrtec

Ko je šla starejša pupika prvič v vrtec (ona ni bila nikoli pri dojenčkih), je rabila škatlo za igračko in zato sva skupaj oblekli škatlo od čevljev v blago (njen izbor - rumeno), jo znotraj obložili s filcem in narisali, izrezali in nalepili veveričko, ki je bila njen znakec:

 Vsa stvar je izgledala takole:

A zakaj vam kažem neke stare slike? Zato, ker letos tamala ni več jasličar in kot velika punca je tudi ona potrebovala svojo škatlico (da vanjo odloži igračko, ki jo prinese v vrtec).Vzgojiteljici sta milo prosili, da naj ne vzamemo prevelike škatle, zato smo jo najprej nesle pokazat, če velikost ustrega;) - to vsem toplo priporočam - vrtci niso sportbili torbice;).

Potem pa smo jo doma oblekle v stare kavbojke - navada je železna srajca - pač mora bit spet blago, a ne? Pa še praktično je, ker je trdno, škatla je tako precej manj uničljiva - in to pri mojih puncah precej šteje;)
In seveda je treba škatlico označit z znakcem:) Filc je za to idealen, ker se ne cefra, je poceni (vsaj umetni), lahko ga lepimo z navadnim belim lepilom, ki ni strupeno in se lepo spere iz otrok in obleke (dokler se ne zasuši) in dobi se v veliko barvah.

Takole smo skupaj lepile koščke in sestavljale škratka:)

Jaaaa, mami! Še kapico!!!

Takole znajo otroci sami prilepit rokico:

Seveda je treba škatlico še podložit, da bo lepo mehka in lepa tudi od znotraj. Lejla je sama izbrala barvo filca za vse dele škratka in tudi za notranjost škatlice in tukaj poizkuša, kako bo pasalo not:

In še končni rezultat - škratek s kroglo zlata - ali pa škratovsko žogico, kaj pa jaz vem;)

Takole pa škatlica izgleda iz druge strani - s šivom, za katerega bojo lahko zataknili njeno ime, če se jim bo zdelo potrebno:)

Tako - končana škatlica. Priznam, grozna mama sem: ne da se mi letat z malima po trgovinah za novo škatlo! Priznam, nočeva zapravljat za stvari, ki jih lahko naredimo sami "iz nič" in rajši porabimo eno staro škatlo, v kateri sta punci zadnjič dobili igračke od tete, hlačnico ponošenih kavbojk in koščke filca... (in se imamo še fajn pri tem - ok, mami se mogoče vmes malo rola, ko koščki potujejo po sobi neznano kam;) - ampak otrokom je to popolnoma vseeno, tudi če kdo izgublja živce vmes - večkrat preverjetno;). Grozna starša! Ampak otroci so pa srečni, hehe. Nekaj mora bit narobe s to logiko...

 Ja, resnično mislim, da sta bolj ponosni/srečni/veseli, ko neseta tako doma skropucano škatlo v vrtec, kot pa če bi dobili najbolj fensi šmensi z najnovejšimi dizni junaki gor in sprintano nalepko z njihovim imenom... Pa nimam nič proti Disneyu, da ne bo pomote - bil je zelo talentiran in njegovi junaki so srčkani, rada bi znala tako robro risat in vse. Ampak mislim, da tistih ponosnih učkov ne bi mogli prekosit. Ker to škatlo smo pa me naredile - tudi tamala sama! Ene stvari so pač "edinstvene" - naši otroci:) in vse, kar skupaj naredimo. Čeprav s tem, ko doma delamo take bedarije iz nikakvih materialov, zamudita kup obvrtčevskih dejavnosti, ki bi bile superduper za njun razvoj;). Se bosta pač razvijali v drugo smer - kot da je samo ena prava:)...