Ja, vem, WTF, a ne? Ampak kaj naj - pač nisem edina zmešana v naši družinici;). Torej: moj najljubši samček je lani posejal amarant. Za vse, ki se sprašujete, kako čudo je to: to je neka stara žitarica, obrodi taka okrogla zrnca, ki jih skuhaš in poješ kot kašo ali pa zmelješ in imaš amarantovo moko.
No, naš pridelek je bil malo skromnejši, tako da o kaki moki nismo sanjali, smo pa pojedli ves pridelek v enem kosilu (po pravici povedano, sem dodala še malo kupljenega, da smo bili siti;).
No, in ker me zadnje čase nekaj picassa zeza, da ne morem direkt novih slik gor dajat, bom objavila tele od lani. Ker če hočete jeseni odpihavat luščine (tega res ne morete zamudit, no!:D), ga morate pač že kmalu posejat;)
Predno smo lahko jedli, je bilo treba seveda žito oluščit. Ker kot vidite, so kroglice male, kako ročno luščenje odpade. Ljubi samček je vse preštudiral in ugotovil, da se pri tem žitu luščine enostavno odpihava. Jap, amarant stresaš in pihaš, da luščine odnese, zrna, ki so pa težja, pa padejo na tla (oz. zaželjeno je na pladenj).
Kljub mojem skepticizmu in kljub temu, da sem skoraj umrla od smeha, ko mi je to prvič razlagal, zadeva dejansko dela! Ok, amarant je potem res povsot po tleh, ampak luščine grejo v večji meri stran in ostanejo takale zrna. Evo, za cel tovornjak pridelka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar