Long time, no write;). Jap, reala me je prehitevala po desni, ker je prišlo par stvari nepričakovano hitreje kot mišljeno, pa še kaj drugega, načrtovanega, se je dogajalo - tako da dogajalo se nam je ful, samo vi (še) nič ne veste o tem;). Ampak to se bo spremenilo, hehe. Torej največja taka stvar je bilo Ronjino praznovanje 4. rojstnega dne, ki ga je praznovala 1 teden prej kot ga ima, ker so ta teden njeni ljubi prijateljički že na počitnicah (oz. 2 od 5ih, med njima njena najboljša prijateljica).
In ker je
prvo pravilo prirejanja otroških zabav to, da je ne prirediš na dan, ko otrokov najboljši prijatelj ne more prit, sem se po mailanju in telefonarjenju mamam vseh vpletenih zaželenih povabljencev na hitro odločila, da naredimo zabavo že čez 2 dni - to je bil seveda precejšen logistični zalogaj, ker se mi zdi 4. rojstni dan tak, da si ga otroci že zapomnijo, kar pomeni, da se je treba zanj potrudit! In smo se! Zgoraj si lahko ogledate
pinjato - kaj je to, boste izvedeli na koncu (ja, bo treba brati do konca, hehe;)
Jedli smo
domače še vroče picice in sirove polžke (na sliki spodaj, v košarici) za tiste male izbričneže, ki pic ne marajo (ne, to niso moji otroci, mam dokaze, najini otroci obožuejo pico, hehe:) - sicer je ne bi naredila za njen rd - halo, za kako mamo me pa imate?;).
Mizico smo okrasile s
prtički, ki smo jih prejšnji dan
izrezale v obliki ribic (če še niste ugotovili, je bila to morsko obarvana zabava - Ronjina želja - in želje rojstnodnevnih slavljenk je treba upoštevat, ne?:)
Delali smo gigantske milne mehurčke (ja, priprava zanje je homemade, prav tako milnica, bom enkrat malo bolj podrobno razložila vse trike, če bo zanimanje) - vse dokler ni bilo v milnici toliko trave, da se je predala;)
Cilj oz. prizorišče smo okrasili s prav tako doma narejeno
girlando, kjer je pisalo voščilo za rojstni dan - kaj drugega kot Ronja, vse najboljše!, kar se žal ne vidi, ker so se listki skravžlali (so odrezani od role papirja in se želijo vrnit v prvotno stanje). Ampak ker večina povabljenih (da ne rečem vsi) še ne zna brat, se mi to ni zdelo prav velik problem;)
No, pa da mi verjamete, da res kaj piše gor - ker vem, da vi očitno znate brat;)
Pot do prizorišča smo označile z baloni, preoblečenimi v ribice - ti baloni so bili nesluten hit, narejeni zelo na hojladri v zadnjem trenutku (dobesedno - na poti iz vrtca smo jih napihovale in porisale in zavezale za mimoidoča drevesa, količke itd...) Ampak ko so otroci odhajali domov, so vsi hoteli vsak vsaj kak ta balon za seboj in smo jih šli lepo vse poiskat in sem bila prav vesela, da smo na en mah vse počistili za seboj, pa še naredili malim učkom veselje:) So bili pa všeč tudi nekaterim odraslim sosedam, hehe.
No, zdaj pa k največji atrakciji:
iskanje skritega zaklada: na dvorišču pod blokom, kjer je bila zabava, smo v travi našli steklenico, ki jo je Ljubljanica naplavila na obalo (pred leti, ko še ni bilo Grubarjevega prekopa, hehe) in prebrali, kaj so napisali gusarji... Ne boste verjeli, na točno tem dvorišču so skrili svoj zaklad! Pred 300 leti, je ugotovil oči! Otroci so bili precej natančni kar se tiče teh stvari - je bilo treba vse definirat, hehe.
Potem je slavljenka izvlekla pismo iz steklenice in smo prebrali, kam so ga nameravali zakopat - in ga zdrveli poiskat!
Ampak tam je bil samo en
kovanec - ki je kazal pot naprej:
- in tako smo našli še dva kovanca z namigi za naprej...
... predno so otroci našli pravo mesto, kjer je bil čisto zares zakopan
čisto pravi gusarski zaklad!!!
Ne verjamete? Poglejte sami!
Kaj je bilo not? Uh, kup sladkarij, 3
preveze za čez oči (zelo priljubljene, so tudi vse odšle s povabljenci domov:)...
...4 ali 5
ropotuljic (ne moreš verjet, da se tudi 4 letniki radi igrajo z njimi! Tudi to smo gusarjem pomagale naredit en dan prej)
...čokoladni kovanci, čokoladni možički, bonboni, "zlate" broške (Fimo, pozlačen z prahom) in celo
dve pravi lobanji!!! (ok, iz Fimota)
Izmučeni od izkopavanja smo se morali okrepčat z
morsko torto:
Figurica v ozadju je iz
marcipana, torta je bila zelo zdrava (ker je bilo nezdravih sladkarij itak dovolj): s
polnozrnato moko in jogurtom, krema pa z borovnicami! Ampak čokoladna torta je vedno dobra, tudi če je "zdrava", hehe.
Figurice na palčkah tokrat niso bile užitne (iz neke lahke mase in pobarvane), kar se je izkazalo za zelo pametno potezo, ker so si jih otročiči želeli odnest domov - in tako si je vsak povabljenec izbral tiste, ki so mu bile všeč:) Eden ladjico:
Drugi ribico:
tretji sonček, četrti želvico...
No, takole je torta izgledala od znotraj - potem ko so se je lotili mali gusarji (ne pričakujte neke estetike, čistega krožnika in ravno odrezane torte brez lukenj od malih prstkov - to je gusarska zabava!)
In na koncu še obljubljena pinjata! To je luštna stvarca in je sploh ni težko naredit doma:) Me smo jo delale skupaj in je bila velik hit že med pripravami (mogoče v kakem prihodnjih postov, če bo koga zanimalo, kako se to naredi) - potem pa seveda tudi:)
A kaj to bit? To je votla zadeva poljubne oblike, poljubno okrašena, napolnjena s sladkarijami in malimi igračkami, katere edini namen je to, da zgleda luštno in da se jo totalno razturi! Jap, res je: nad to bogo ničhudega slutečo visečo zadevo se otroci spravijo s palico in jo tolčejo, dokler se iz nje ne vsujejo vse sladkarije in igračke, ki jih skriva v trebuhu:
Povezujejo jo z mehiškimi zabavami, ker se je pač v Mehiki zelo prijela in tam delajo strašansko okrašene in zelo velike pinjate (in dajo na n strešico, da dobijo črko nj, ko zapisujejo pinata), ampak v bistvu izhaja pinjata iz Italije, kjer so v ta namen uporabljali glinene lončke, ki so jih s palicami tolkli za srečo. No, nam je bolj všeč moderna mehiška različica, ker dopušča več kreativnosti:)
No, resnici na ljubo je bila naša pinjata preveč vzdržljiva, da je niti očiju ni ratalo razturit in jo je potem odvezal in dal na tla, kjer so jo pa nežne otroške ročice razmrcvarile v trenutku:)
Ja, seveda nežne gusarske princeske niso od muh!:) To je bila "dota" še od lani - smo naredile milne mehurčke in krone za rd zabavo in so morale bit letos tudi - za vse udeležene:) Ne bi si mislila, da si je mala tako dobro zapomnila vse od lani - takrat je bila komaj 3 leta stara in od tega je že eno leto! Ampak takrat se potem zaveš, da se splača 2 noči prebedet in naredit te otroške spomine - ker jim jih nič ne more vzet:) Niti čas! In če hočem kaj dat svojim otrokom, je to lepo otroštvo, polno čarobnih spominov... Če mi to rata, sem zmagala:)
