Tiskanje s krompirjem

Bratranca od najinih punčk sta se preselila (skup z mamo in očetom, seveda) - in to v svojo lastno hiško, narejeno super ekspres (v enem letu! Še nikoli nisem slišala za nikogar, ki bi mu uspelo v tako kratkem času postavit hišo in se tudi preselit vanjo! Bravo!) Čeprav se sama niti pod razno ne bi upala vršt v tako ambiciozen projekt kot je hiša, pa sem vseeno posredno iz 2. roke uspela spoznat kar nekaj pravil igre:
- prvi zakon gradnje hiše: obrtniki zamujajo,
- drugi zakon: vreme je lepo SAMO takrat, kadar obrtniki nimajo časa oz. zamujajo - skratka, jih ni,
- tretji zakon: VEDNO pride kaj nepričakovanega (dovoljenja, delavci,...), 
- četrti zakon: mere se skoraj nikoli ne ujemajo, ker se hiša vedno skrči ali raztegne medtem, ko meriš prostor za pult, itd...
teh zakonov je kar nekaj, se mi zdi, pa sem samo od daleč spremljala...
 

No, in po vseh težavah, ki spremljajo gradnjo, smo seveda vsi veseli, da jim je uspelo in bi jim zato seveda radi primerno čestitali. Zato sem naredila tole čestitko:

Danes je resda že skoraj vse elektronsko in tako smo tudi mi dobili njihov novi naslov, vendar je še vedno kdaj lepo dobit kako fizično manifestacijo občutkov. Zato fizična čestitka. In ker ljudje nimajo non stop prižganega računala (upam;), je vsaj bolj staromodnim tetam in stricem verjetno pametno poslat tudi vizitko z novim naslovom mlade družinice. Zato smo se punce odločile, da jim pri tem pomagamo.

Naredile smo kartice z natisnjeno hišico, potem pa sem nanje natisnila še novi naslov (tega iz očitnih razlogov nisem slikala in objavila;).

Punci sta strašno radi pomagali in zelo uživali, Ronja me že fehta, kdaj bomo ponovile.

Za tiste, ki ste še vedno malo zbegani, kaj tiskanje s krompirjem sploh je, ker so vaši šolski dnevi mogoče že malo preveč zamegljeni v spominu: tiskanje s krompirjem je točno to: vzameš krompir, ga prerežeš, narišeš gor motiv in ga izdolbeš (dvignjena površina se bo odtisnila na papirju - če bo zanimanje, lahko poslikam postopek).

Nato prerezano stran malo popivnaš s papirnato brisačko ali wc papirjem, da se bo barva lepše prijela in jo naneseš s čopičem, peno ali valjčkom (po želji).

Barve so lahko katerekoli: tempera, akrilne,... vendar za delo z otroki priporočam prstne barve, ker se najbolj sperejo. Kljub temu oblečite otroke v "ustvarjalne majice" (beri: svoje/očijeve stare T majice, ki jih ni škoda in ste jih dali otrokom za ta namen, da bojo popacane), ker se nobene barve 100% ne sprejo iz obleke (to je pa prvi zakon ustvarjanja z barvami, drugi je, da grejo vedno za nohte;).

Končni izdelek: tele kartice (samo da so imele še naslov gor) smo jim poslale skupaj s čestitko. Upam, da jim bojo všeč.