Sejmi

 Prejšnji teden sta fanta šla na ribolov za par dni in nam pošiljala nesramno zapeljive slike s kičasto modrim nebom in krasnim soncem... Pa seveda za celo skrinjo hobotnic in rib in celo enega lignja je mali ujel! Ampak me smo bile precej bolj navdušene nad tistim soncem:D. Poglejte, no!

Pa rečite, če ni kičasto lepo!

Me pa smo vzdihovale v Ljubljani nad meglo, ki se je dvignila ravno za dve uri, če smo imele srečo... No, smo pa lahko šle na  božični sejem v Waldorfski šoli in še na knjižni sejem! Ampak po pravici povedano, smo bile vse tri kar razočarane... Nad obema... Waldorfski sejem je vsako leto bolj skomercializiran, vedno manj je tiste čarobne magije, v vrtcu ni bilo več naravnih kotičkov za občudovat, nobenih ladjic v orehovih lupinah za pihat in takih malih traparij, ki so jih nekoč občudovali (in smo jih doma posnemali;).

Siva meglena Ljubljana - na poti s kolesi na sejme...

V vrtcu smo se sicer čisto lepo imele, ko smo se sprehodile mimo lepo okrašene spalnice do kuhinje, kjer so nam postregli s čajem in piškotki, vseeno pa smo vse tri pogrešale tiste naravne kotičke, branje pravljic na postelji in tako dalje (saj ne, da bi zdaj šli poslušat pravljice k vzgojiteljicam, sta pa obe to želeli za druge otroke). No, saj sem vesela, da so vsaj moji otroci doživeli tisto čarovnijo, bi jo pa privoščila tudi drugim. Ko sem očiju povedala za naše razočaranje, je vedro komentiral: "No, fajn, ti vsaj ne bo treba vsako leto več tja hodit z njimi:D" Nisem edini optimist v tej familiji:D.
*Smo se pa zmenile s puncama, da ko bosta imeli otroke, bomo tako kot nekoč tukaj, okrasili vse stanovanje od tiste, ki bo živela na največjem in bomo tja povabile vse njihove otroke na čaroben dan:).

Čajanka v waldorfskem vrtcu na božičnem sejmu.

Prečesale smo vse, da bi našle vsaj Petruške, pa tudi teh ni bilo in tako smo se napotile dalje, na knjižni sejem, grenko vesele, da bomo imele pa tam več časa... Vendar nas je čakalo tudi tam neprijetno presenečenje... Vsako leto se vrnem iz sejma s kopico knjig, včasih jih dobesedno nisem mogla vseh nest, večkrat so bile težje od mene... Seveda, nazadnje ko je bil normalen sejem, so bili moji otroci še mali... In za male otroke je ogromno knjig, krasne slikanice, zanimive enciklopedije, 101 knjiga kako kaj naredit, recepti za otroke, ma kar češ... 

Pred vrtcem pa je bil en luškan palčkov kotiček:)

Ampak za malo večje pa... Kaj naj rečem? Za moje male nisem kaj dosti našla (pa pri knjigah res nisem izbirčna;), lahko pogledate v dobesedno katerokoli sobo v stanovanju, povsod je vsaj 50 knjig:D. Ampak letos sem se morala prav matrat, da sem našla kakšno, ker se pač bliža december in potem še januar z dvema rojstnima dnevoma in se na sejmu vedno oborožim. Najini otroci bi bili namreč strašno razočarani, če ne bi dobili nobene knjige...

Verjetno ni skrivnost, da obožujemo knjige...

Ampak v moji daleč najljubši založbi TZS (Tehniški založbi Slovenije), smo vse, kar nam je všeč že kupili, dobesedno imamo več kot pol njihovih knjig - smo gledale stojnico in šle: to imamo, to imamo, to imamo... :D In razumem, da ne morejo izdajat tako hitro, kot mi knjige konzumiramo:D. Ampak... nekak ni nobenih pametnih knjig za najstnice, ki nimajo problemov s šolo, zaljubljenostjo ali drogami. Sem namreč vprašala nekaj prijaznih prodajalk na sejmu, če mi lahko kaj priporočijo za moje male, razložila, kaj jim je všeč (pustolovske knige) in kaj jim res ni všeč (nič od Vinka Moderndorferja, tega reeeees ne marajo, noben od vseh treh in moram priznat, da jim niti ne zamerim...) In mi je kar nekaj prodajalk reklo isto: da je za to starost za napredne bralce res težko... in da naj začneta brat v angleščini... 

PS: Če bi slučajno tole bral kak založnik, se toplo priporočamo za kakšno knjigo za najstnice in najstnike, ki bo napeta, vendar ne ravno grozno krvava, ker na grozljivke pa vseeno nista, ki bo zanimiva, s plastičnimi liki, z malo bolj pestrim notranjim svetom, brez pretiranega pametovanja in pridiganja in kjer glavna junakinja ne bo ves čas jadikovala nad tem, da je dotični izbranec ne pogleda ali da ima grd nos ali da jo skrbi matematika v šoli. Razumem, da je to večina problemov večine najstnic, vendar sem prepričana, da obstajajo tudi take/i, ki bi si želele malo širši svet... Začelo se je res že pri nas, z Dnevnikom Jadrana Krta, ampak je bilo tudi kup drugih knjig (Gimnazijka, Rdeča pest, Bratovščina sinjega galeba, Dvojne počitnice, Lepi  janičar, Karl May... ma kup knjig za toliko stare otroke, kjer se je dogajalo, pa ni bila to samo neko jamranje;)). Literatura za odrasle je pa lahko vseeno še malo težka/dolgočasna/preveč khm, no, saj veste;) - neprimerna tej starosti;). Za kake predloge se toplo priporočam!
Harrya Potterja so seveda že večkrat prebrali. Nekoč Zlatolaskina najljubša knjiga;).
Hobita tudi.
Vinetouja tudi (Zlatolaskina najljubša knjiga zdaj).
Groznega Gašperja in podobno tudi - to je za punci že malo premalo.
Gospodar Prstanov še ostane.

Makroni

Zadnjič smo bile vse punce bolane, doma, nič pametnega nisem mogla počet... In sta punci (leže) listali knjige in spraševali: "Mami, kdaj boš pa to naredila?"

Pa sem si rekla, k vragu, nikoli nimam časa za makrone... danes tako in tako ne bom nič naredila... Pa jih naredimo! In smo jih:)

In to ne malo, haha:D... Smo jih lahko celo nekaj razdali:) Kar je prava redkost zdaj, ker navadno vse zgine preden bi lahko komu kaj dali;).

Niso ravno popolni, ampak za prvič sem zadovoljna - pa dobri so tudi bili:).
 

Nova lučka

Ko smo se preselili v to stanovanje, so bile vse kovinske stvari zlate. Sovražim zlato. Zato sicer nismo šli menjat kljuk, ampak vsaj lučke - to lahko spremenim... Eno sem redizajnirala že takrat, drugo pa sva zbila midva, ne otroci!!! In tako je čakala, da jo nadomesti kakšna nerazbita.

Na srečo je ostala še ena luč od prej in sem jo na isti način preobrazila, le da sem tokrat vse skupaj posnela, če bi mogoče še komu prišlo prav malo čarovnije v dnevni ali otroški sobi...

Ko namreč lučko prižgeš, se pokaže še en lik - na prejšnji lučki se je drevje olistalo, pri tej, pa palčka pride pozdravit vila... Kako se vam zdi?

https://youtu.be/VOa0Nt0P4CY

*Če bi kdo rad naredil tako lučko, bom zelo vesela, če mi poveste v komentarju tu ali pa na yt:).

Balkon v delu

Ko sva se prvič preselila na svoje,  sva stanovala v majcenem stanovanjcu z mini blakončkom. Ampak ta balkonček je gledal na trato in bil zastrt z najlepšim javorjem, kar sem jih kdaj videla! Bil je neverjetno intimen in prijazen imelje že vgrajeno mizico in klopco, jaz sem ga samo malo uredila. Na njem sva se vedno fino imela, dostikrat sva tam jedla, dokler sva bila sama - kasneje ne več, ker pač malčki in mini balkon, kjer je klopca prav fajn stopnica za splezat čez ograjo, nista ravno najboljša kombinacija;). Tako se je lubi odvadil balkna, jaz sem ga pa vedno pogrešala... Vedno sem oboževala balkone! Ampak take, uporabne:).

 

 Ko smo se preseili sem, smo dobili tudi večji balkon. Ker se je med gradbenimi deli, še preden smo se zares vselili, razsula ograja (bila je steklena, ampak ne kako fensi lepo steklo, ampak tista grda socialistična rjavonagravžna reč,ki je bila tudi zelo švoh pritrjena:D) in sva še vedno imela male otroke, spet nismo mogli jest zunaj... Čez nekaj let smo ograjo končno zrihtali (ja, pri nas to malo traja;), to je še dedi pomagal!), vmes je bilo treba počakat fasado, skratka, saj pravim - malo traja:D. 

Ampak tudi koje bila ograja narejena, je bil lubi prepričan, da tako ni dovolj prostora, da bi vseh 5 jedno zunaj in da tako nima smisla to urejat in tako je balkon postal nekakšno odlagališče za vse mogoče: čebeljnjak, vedra in cevi za čiščenje akvarija, zemlja za rože, pa raznorazne svinjarije, ki jih je mali prinesel domov... Nekako sem potem uspela spogajat malo mizico in stolčka, naredila sem kožuhasta sedala, da bi nam bilo toplo v rito in tako sva kdaj tam spila kako kavico ali vročo čokolado... Za kaj več pa pri vsej navlaki ni bilo prostora... In tako mi nikoli ni bilo za bit zunaj zraven celega kupa svinjarije...

Potem sem poslušala Huberemana, kako je znanstveno dokazano dobro (za vse mogoče stvari: fizično, psihično itd) bit zunaj vsaj 2 uri na dan. To itak vedno ugotovijo, ampak nekako je bila to pika na i. In seveda, ko imaš gimnazijko in šolarje, ti je jasno, da je treba ta "čas zunaj" nekako vkalkulirat v vsakdanje življenje, sicer se ne bo zgodil, ker niti približno nimamo časa se vsak dan 2 uri sprehajat... Oborožena z vsemi znanstvenimi dejstvi, narisanim načrtom, seznam stvari, ki jih rabimo in (za spremembo zelo realnim) urnikom, koliko časa bi nama to vzelo, sem ob navijanju otrok to predstavila lubiju. Ki je bil začuda kar za, da to kar ta vikend naredimo - planiran smo imeli izlet k dediju, pa nam je crknil avto in nismo mogli it, potem so avto uspeli popravit in nama tako ni treba kupovat novega, kakor je kazalo... Pa smo imeli čas in denar na katerega nismo računali, hehe.

 

Tako smo  začeli - najprej čiščenje... Otroci so pridno pomagali zdrgnit maz iz betonskih tal, saj sem si od nekdaj želela imet po tleh položeno nekaj lesenega... Na začetku se mu to ni zdelo potrebno, zdaj pa je bil za:). Včasih mora kaka ideja verjetno ždet nekaj časa - pa tudi različni smo - sama si izredno lahko predstavljam, kako bo nekaj izgledalo in tako imam seveda motivacijo in željo stvari spremenit. On pa dostikrat ne vidi potrebe, ker ne vidi tiste slike (jasno, če je pa v moji glavi, ne v njegovi:D). Ko pa je narejeno, je navadno presenečen, kako je res luštno:).

Tako smo se lotili - punce smo merile in označevale, žagal pa je izključno oči, za kar smo mu bile vse zelo hvaležne (mali je lovil ribe na bajerju s prijateljčkoma - ima ure zunaj še za cel teden:D). Naš balkon je namreč izredno nenavadnih oblik - milo rečeno. Ne vem, če je kje kak pravi kot:D. In seveda so nosilci ograje kar nekej na sredi, pa še kup takih traparij... Ampak "šta je, tu je", kot pojejo Dugmiči;). Je bilo pa res za cel dan žaganja...

Kaj pa pohištvo? Tista mala mizica ne bo dovolj za vseh 5! Bo pa verjetno vsaj začasno nosila malo večjo ploščo, da bomo lahko vsi jedli:). Malo sem pogledala, kaj obstaja, malo kaj imamo in tako nagruntala eno varianto, ki jo moramo še končat - bom pokazala, ko bo gotovo:). Ampak v bistvu sem si namislila, da bi tole malo otroško mizico (na sliki zgoraj) predelali v klopco za dva, ostali trije pa bomo sedeli na stolih (dva smo tako že imeli). Ta balkon je sicer precej večji kot tisti prvi, vendar še vedno ni ravno ogromen in nas je veliko;). Vse skupaj nas je stalo slabih 300€ - tla, mizni plošči, ki bosta miza in klopca in še en stol, pa lazura za les za zaščito odrezanih robov lesenih talnih ploščic. Mislim, da se bo zelo hitro splačalo:).

Tla so gotova, mizico je lubi tudi že skrajšal in dal zgornjo ploščo ven, da je zdaj klopca, vendar ker je balkon tako hecnih oblik, moram jaz zrisat in on odžagat še ploščo za mizo in za klopco, da bo vse skup nekako pasalo gor:). Poročam dalje, ko končamo:). Tole samo za motivacijo, če še katera rabi kakšne razloge, zakaj bi zrihatli kak zunanji kotiček, pa karkoli že to je :). Kake pol ure do 3/4 otroci že dobijo zunaj s samo hojo v šolo, vendar rabimo še skoraj uro in pol! In če sem pa tja jemo kosilo zunaj, ali pa napišejo tam kako nalogo... se pozna:). Da ne rečem, da bi to tudi mami pasalo;).