Martinove lučke

Martinovega kot otrok nikoli nisem marala, ker takrat navadno nismo bili doma in sem imela dve možnosti: 

- ali smo šli k babici in so se ga nekateri odrasli napili (na srečo ne moji starši, ampak vseeno je bilo dovolj pijanih, da mi ni bilo všeč) in mi težili, da moram poizkusit mlado vino in mošt, česar nikoli nisem marala (še zdaj ne pijem vina - očitno dobro dela taktika, da težiš otroku, da naj proba to kislo pijačo in se mu vonj zagravža do konca življenja:D)

- ali pa smo šli k teti, kjer mi je bilo dolgčas, ker se ni čisto nič dogajalo, nisi imel kaj počet in me je vedno zeblo, ker so imeli za moje razvajene pojme zelo mraz (živeli smo v bloku, tam je bilo res toplo:) Boljše kot prva možnost, ampak vseeno ne nekaj, česar bi se kdaj veselila.

 

Tako da Martinovo nikoli ni bil moj priljubljeni praznik... Dokler... nisem zvedela za tele lučke (lučke obožujem ko malo dete, ogenj in svetloba... kaj češ lepšega? Ok, vodo, morje... ampak ta je itak izven konkurence:D. Če odštejemo morje in vodo, ki v zimski Ljubljani niso ravno opcija, so torej ogenj in lučke top:)). In lanterne so mi bile vedno všeč:) 

Lanterne na Martinovo pa sem "odkrila" čisto slučajno, na Škucovih packarijah, ko so otroci izdelovali lanterne, da bojo z njimi šli potem zvečer po Tivoliju, organiziralo društvo nemškogovorečih družin... Prej še nikoli nisem slišala za to tradicijo in če sem prav razumela, je pri nas prej (ko smo bili mali, otroci socializma;) niti ni bilo - imajo jo pa v Nemčiji že dolgo, tam je Martinovo en pomembnejših praznikov, pri nas pa ga z lanternami praznujeta društvo nemškogovorečih družin in waldorfska šola (pa gotovo še kje kdo, pa še ne vem - zato imam pa vas, da mi poveste;).

 Tako smo letos šli na lučkanje - po poti od Waldorfske šole pa do Hospica - očitno je vsakič drugje, tako da moramo bit naslednje leto na preži. Lanterno sem tokrat spackala puncama sama na hitrco iz tega kar je še ostalo v našem domovanju ob selitvi (to ni bilo skoraj nič). Topljenim sirčkom sem ukradla škatlico, ji naredila v pokrov luknjo, vzela kos peki papirja in s spenjačem naredila osnovo, na katero sem z navadnim lepilom za papir prilepila posušene stisnjene ginkove liste. Vse skup sem s kosem žice obesila na palčko (polovico razpadle lesene pincete za obračat ražnjiče:D). Narejeno v 10ih minutah, plus fanatično iskanje kakršnegakoli materiala, kar bo vam verjetno prihranjeno (upam, da tudi meni naslednje oz. zdaj že to leto:). Ko gremo spet, seveda:)
Ker so dnevi še kar kratki, čeprav se hvalabogu že nekaj časa daljšajo in ker so lanterne nekaj zelo čarobnega, jih komot delate s tamalimi tudi v zimskih dneh, ni treba čakat naslednjega Martina;). Ki je bil sicer čisto prijazen in dober možakar (no, vsaj za vojaka;), ki vsekakor ni nič kriv za vse tisto pijančevanje:).