Darilo za malo vrtnarico

Zadnjič je praznovala najboljša prijateljica moje male sanjalke in ker se v šoli trenutno učijo o vrtnarstvu in rastlinah, si je baje želela sama poizkusit. Njena prijazna mami mi je namignila, da bi si želela kaj takega za posadit in da bi ji prav prišla navodila z velikimi tiskanimi črkami. Torej vrtnarsko darilo za malo vrtnarico:)

Tako sva se s temnolasko začeli pogovarjat, kaj vse bi lahko dali njeni prijateljici:) Idej je bilo kar nekaj in moje so bile v manjšini:). Seveda so obvezna semena (različna, malo začimb, malo rožic), vsekakor tudi semena nečesa kar hitro raste, da otrok medtem ne izgubi zanimanja (Ronja je zahtevala, da je eno od semen kreša, ker ji je bilo tako všeč delat zajčka iz kreše). Pa seveda navodila, kako in kam posejat zadevo, žlički in viličke so za sajenje, beležka pa za zapiske - kdaj je seme posejano oz. čebulica posajena, kdaj je vzklilo, kdaj pa je roža zacvetela oz. pridelek požet.

Takole je izgledalo vse skupaj: nekaj vrst semen, čebulice gladiol (ker ima pač rada vijolično), lonček s podstavkom, vata za sajenje kreše, zalivalka in Ronjina čestitka.

Vse skupaj sem zavila z vijoličastimi trakovi, sploh je bilo vse vijolačrno (pravijo, da grejo punčke zdaj direkt iz roza v tole gotično črno-vijolično fazo - kaj me še čaka:D)... In okrašeno oz. zalepljeno z nalepkami, potiskanimi z vrtnarskimi motivi (nekaj nalepk je še ostalo in sem jih kar dala zraven).

Zalivalka je navadna plastenka, kateri v pokrovček z vročim žebljem navrtamo luknje. Deluje super in še poliva se ne toliko, ko otroci nosijo sem in tja - zmaga še za starše:). Zasluge za to idejo ima najljubši samček, jo je pa tudi našel v neki vrtnarski knjigi. Za zalivanje sadik  res fajn varianta.

Takole sem v krep papir zavila čebulice gladiol (dobra stran je tudi to, da jih papir zavaruje pred svetlobo).

Ronjina čestitka (take sta delali s sestrico že za materinski dan). Cvet je origami tulipan, steblo in liste je pa narisala.

Mala vrtna vila iz Fimo mase in z volnenimi lasmi. Na skupinski sliki je še verižica z obeskom iz Fimo mase, vendar te nisem posebej slikala, tako da mi boste morali verjeti na besedo.

In navaden glinen lonček za rože, okrašen s srčki iz Das mase in tematsko pobarvan. Vse skupaj nič, ampak baje je bila zelo vesela (info od mami;). V teh časih imajo navadno otroci razne plastike že preveč in so zato včasih tako oni kot starši res veseli tudi nečesa tako enostavnega:). Se je pa seveda pametno prej pozanimat, kakšne vrste je obdarovanček, ker pri naketerih bo še vedno najbolj palil en velik plastičen avto ali kaj podobnega:). Sem pa vesela, da imata punci take prijateljice, ker je res luštno delat darila zanje, še bolj luštno pa je, če so jih vesele:).

Bento

Ta vikend so imeli v Botaničnem vrtu Hanami festival (aka - Japonski dan), kjer so recitirali haikuje, hodili oblečeni v kimone, pisali pismenke in pili bancha čaj... Vse zaradi razcvetelih japonskih češenj:) In hrana? No, za malico so povabili goste, da si prinesejo svoj "bento box".

Kaj hudiča je "bento box"? No, škatla z bentom. OK, kaj pa je bento? Ja, to je pa nekaj, kar si že ful dolgo želim naredit, hehe, je na moji listi že vsaj par mesecev...

Aja, tako fizično? Ja, to je kosilo za seboj - tako v najosnovnejši obliki:). Kot imajo v ZDA svoj lunch box, imajo na japonskem bento box. In ker tam dajo precej na dekoracijo hrane, so se mamice spomnile, da bi bilo tudi kosila, ki jih dajo otrokom (ali možem) s seboj v šolo/službo, fajn malo okrancljat. In potem so svoje naredili še anime in manga,... in bento je postal hobi, rodilo se je kup zvrsti bentov, meni so najljubiši tisti "srčkani" - "cute bento" (kakšno presenečenje, a ne?;)... No in takega sem si želela naredit, kosilo za s sabo si tako jemljeva v službo:)

Zato smo tudi me s puncama naredile bentose za seboj. Tale zgoraj je bil za malega, aprilski, ker pač še ni na nobeno reč posebno nor (ok, na žoge, ampak to bi bil malo dolgočasen bento:D). Zato je dobil "aprilskega" - z dežjem in soncem, čisto primerno današnjemu dnevu, ko smo videli oboje, hehe. 

Za dežnik in fantka sem uporabila tiste sirčke v rdečih ovitkih (nesramno dragi, ampa nesramno luškani;), za oči in dežne kapljice nigelo (začimba, zgleda kot en črn sezam), za sonce rumenjak trdokuhanega jajca in za oblak košček sira. Vse skup je postavljeno na sendviču iz dveh toastov s sirovim namazom, okoli pa je motovilec.

Mala temnolaska si je zaželela seveda vilo (torej brez presenečenj;) in jo tudi dobila: vila leži na modro obarvanem rižu (ja, vem, groza, umetna barvila, itd... se strinjam, niso zdrava, ampak od enkrat in od tele količine ne bo nikomur hudega:). Je pa naredilo veliko veseja, ampak pojedli smo pa vsi rajši bolj naravno obarvan riž;) čudno je jest modrega. 

Sama vila pa je cela "naravna" : obrazek je izrezan iz plošče iz sira, oblekica je iz rdeče pese, krila in noge iz beljaka trdokuhanega jajca, lasje iz nastrganega korenčka, prav tako rožica na njeni čarobni paličici, rajf je iz koščka mini paradižnika, čarobna paličica iz bučke, oči iz nigele in ustnice iz paradižnika.

Vila leta nad cvetočim travnikom iz petršilja, mete, motovilca in zelene, posejanega z rožicami iz rumenega in oranžnega korenja ter olive. pa seveda je zraven še ena mušnica iz mini paradižnika in beljaka.

Jajce je spet rumenjak, oblak pa tokrat beljak. Čarobni prah, ki leti iz paličice pa je sezam.

Mala škratjeslovka si je seveda želela škratka in ga tudi dobila. Škrat mora seveda nujno imet gobico in ta je tudi iz tistega sirčka in koščka rumenega korenja. Škrat sam je iz mini paradižnika, nosi korenčkove škorenjce in kapico (z obveznim cofkom iz olive), obrazek ima iz sira, usta iz koščka paradižnika in lase iz inčunov (sardonov). Krošnje dreves so iz bučke in debla iz rumenega korenja, rožica pa iz oranžnega  hodi pa po motovilcu.

In oči? Naj bo kar lačen? No, tudi zanj smo naredile eno škatlico:). Napolnile smo jo s solato iz motovilca, češnjevega paradižnika, korenja (spet zrezanega v rožice), v kotu desno je še polivka v posodici (tisto belo desno spodaj) in seveda riž.

 Iz kuhanja riža naredijo Japonci celo umetnost, seveda sem si morala prebrat, kaj pa kako, ker sem firbec in po vsem prebranem sem mislila, da je naredit nekaj takega cela znanstvena fantastika... Dejansko je pa čisto lahko:). Riž spereš, namočiš, odcediš in skuhaš, tako da vpije vso vodo, ga pustiš, da odstoji in potem delaš iz njega kroglice, ki res krasno skup stojijo! Lahko mi verjamete, ker to so moji res čisto prvi bentoji!

Naredit kroglico je čisto lahko s pravilno kuhanim rižem (ki mora bit nujno okroglozrnat oz. kratkozrnat, moj je bil arborio, prvotno za rižote) . Naredila sem eno ala hello kitty (oči in brki so iz nori alge, nosek pa iz sira).

in eno tradicionalno - boljalimanj trikotno s koščkom norija spodaj. Komaj čakam, da vidim, kakšne vse bentoje so naredili drugi! Se lahko marsikaj naučim:). Internet je res krasna zadeva!

Še nekaj detajlov:

To je tista nevidna polivka od blizu:

In v botaničnem vrtu - temnolaska v cvetju...

Svetlolaska, ki duha narcise...

oči, ki gleda, ali bo mladim lokvanjem uspelo pognati koreninice do dna...

In koooončno - piknik!

Ronja je navalila direkt na nori! Nenavaden otork:)

Mali si je enega kar odnesel stran, da mu ga kdo ne bo vzel:D

Priznam, to (tako okrašena) ni hrana za vsak dan (oz. je, če imate služkinjo, ki bo delala vse ostalo medtem, ko se boste vi igrali z bentoji;) - ni sicer tako hudo, za vse 4 smo rabile manj kot 2 uri, pri tem, da smo zraven kuhali še kosilo (sicer v glavnem oči:). Vseeno nimamo vsak dan pol ure časa za dekoracijo kosila, zato pravim, da ni ravno hrana za vsak dan. Ampak je pa zabavna in luškana in čeprav je izdelava nečesa takega z otroki zraven precej zahtevna, se vseeno splača:) Pa še vse ostanke ti sproti pojejo (ker seveda so odrezki sira in končka tako sploh in oh najbolj njam:D) in ni treba toliko pucat (ok, seveda je treba pucat več, kar vmes nasmetijo, ampak gledamo pluse, ok;). Včasih ko bi najrajši vse skup nekam poslala in zarobantila, pa ju slišim, kako vriskata od veselja, kako je nekaj fajn... in si mislim... da se splača... in upam, da se jim nekam zapisuje... da jih imam rada:). Potem pa pride mali in prevrne kako bučno olje in robantim, kdo je pustil omarico odprto, hehe:).

Čokoladne fige

Ko smo se vrnili iz galerije in demonstracij, pa smo delali čokoladne fige. Za kaj bolj kompliciranega ni bilo več časa, vendar smo bili vsi veseli, da je bilo tako:) 

Ugotovili smo namreč, da so prav nemarno dobre! Vem, da ne zgledajo bogvekaj, ampak bila je že noč, naše stanovanje pa ni ravno optimalno osvetljeno (lustri v kuhinji še vedno manjkajo:D)

Če vas tele slike niso odvrnile, potem poizkusite: rabite fige in stopljeno čokolado - naša je bila jedilna, s kančkom olja, da je bila malenkost bolj tekoča (lahko daste katerokoli maščobo).

Primete figo za pecelj in potopite v čokolado ter pustite na peki papriju, da se strdi.

No, tako je v principu - v praksi, pa te fige zginevajo, še preden se kuvertura strdi na njih:) - in še preden jih uspeš poslikat - preverjeno, hehe:).

Dober tek!

Prešernov dan - obisk galerije

Na Prešernov dan gremo vsako leto v kak muzej ali galerijo in tokrat smo izbrali Narodno galerijo. Da bi bilo vse skupaj bolj zanimivo, se je alfa samček spomnil na knijgico Gal v galeriji, ki je puncama zelo všeč. In smo jo vzeli s seboj:)

Punci sta bili sicer majčkeno razočarani, ker nismo mogli vstopit skozi "veliki vhod", vendar je bilo to pozabljeno, ko smo zadaj, kjer je zdaj vhod, pogledali razstavo otroških slik Gala v galeriji.

Najini dobri nameni, kako bomo s knjižico šli od ene slike do druge in prebrali, kar je o njej napisano v Galu, pa so padli v vodo, ker so ravno takrat obnavljali del s slovenskimi avtorji. To pa sta bili res razočarani. Moram priznat, da se je tudi nama zdelo, da so zelo neposrečeno izbrali čas obnove (slovenski del naj bi se odprl kak mesec kasneje) - sploh ker so imeli vse na temo Gala v galeriji (še knijge so sposojali)... potem pa nisi mogel pogledat slik, ki jih je on gledal... Skratka - če že naredijo razstavo na to temo, potem bi bilo pametno, da bi bil takrat odpr ttudi tisti del, o katerem knjiga govori, sicer pa boljše, da imajo razstavo kasneje.

Na srečo pa so na ta dan simpatične študentke vodile otroke po galeriji (delu z evropskimi slikarji) in jim razlagale antične legende. To je pa punci zelo zanimalo in sta pozabili na Gala in njegove slike:).

Mali pa - on je dokaj potrpežljivo gledal in čakal, pregrizel eno zloženko in par keksov, očaral vse mimoidoče (to je očitno osnovna naloga vseh dojenčkov:) in spet čakal in čakal, da sta sestrici na delavnicah naredili še vsaka svojo knjigico, ki sta ju zelo ponosni pokazali babici in dedku, ki sta nas prišla pogledat mimogrede iz demonstracij:).

Ristanc

Obeta se nam deževna sobota, zato mogoče komu pride prav tale ideja za deževne dni z malčki, ki težko zdržijo pri miru:)

Nekoč pred davnimi leti smo skakali zunaj ristanc. In verjeli ali ne, otroci še vedno skačejo:) Že takrat smo skakli 1,1,2,1,2,obrat,2,1,2,1,1 na pamet tudi v bloku in spravljali svoje starše in sosede ob živce;). In tudi to otroci še danes počnejo (nekatere stvari se pač nikoli ne spremenijo;)...

Tako sem imela nekje globoko med podzavestjo in zavestjo že dolgo spravljeno idejo, da bi doma na tla narisali ristanc. Vendar se je kar nekak nikoli nisem spravila realizirat. Dokler ni moja najljubša temnolaska sama prišla na idejo, da si naredi svoj ljubi ristanc doma:) Vzela je kup reklam iz koša za reklame v bloku in jih postavila po tleh (ja, otroci so iznadljivi:).

No, takrat pa sem vedela,da je napočil čas, da izbrskam idejo na plano:) Navsezadnje na reklamah lažje spodrsne, bratec jih ranosi okoli, razcefra na prafaktorje (kar ni všeč mali žabici, ki bi skakla) in potem pobiramo koščke papirja vsepovsod... pa še zunaj je dež in še kar nič ne izgleda, da bi kdaj nehal in tako je skakanje v škodnjih nekoliko omejeno... Skratka, veliko je razlogov, zakaj narediti bolj trajen ristanc doma:)

 In smo se ga lotile:) Puncama sem dala izolir trak, ki je lepih pisanih barv in smo ga polepile po tatamiju (to pa z mislijo na sosede - tatami zelo dobro zaduši zvoke:)

Punci nista rabili veliko pomoči, v glavnem predvsem za to, da sem jima našla začetek selotejpa:)

Ostalo sta pa precej sami - razen številk.
Zdaj pa preizkus:) Hop - hop - hop! Na tem je rada skakala tudi tamala, ki sicer ni tako zelo nora na ristanc kot temnolaska, kar se je njeni sestrici zdelo sploh fajn - da "tega pa še Lejla obožuje":)

Potem ga je seveda hotel preizkusit še bratec...

Punci sta milo prosili, naj ga odstraniva, ker sta hoteli skakat in tako sta z očijem sedela "v loži" in godrnjala kot tista dva tečna stara Mappetka:D

Ja, vsepovsod je vse razsuto - pri nas pospravimo zvečer ali preden gremo ven, vmes pa nekak nima smisla, ker je čez pol minute isto:D

In najlepše? Ko smo šli k dediju, sta ga nahecali, da smeta tudi pri njem naredit svoj ristanc. Potem sta nam ga obe ponosni pokazali, pa noben ni bil tako impresioniran - dedi je mislil, da sva jima midva pomagala, oči, da sem jaz, jaz pa, da oči. Ko smo čez 2 dni ugotovili, da ni nihče od nas niti taknil izolirtraka in da sta tole naredili res popolnoma sami (Ronja večjega, ki sem mu pred sliko žal že odstranila zgornji del, Lejla tamalega) in to čisto prav, pa smo bili seveda paf in navdušeni - njima pa nič jasno - kaj je pa zdaj drugače, zakaj pa zdaj tak halo, saj sta ga že pred 2 dnevoma naredili:D.

Skratka:  enkrat otrokom pomagate in naslednjič si bojo pomagali sami:). In skakali. In vi boste imeli "mir" (če lahko rečete temu tako, če ti nekdo zraven poskakuje:D - ampak bojo vsaj skakali tam, kjer ste si zamislili, ne nujno vam pod nogami - to pa nekaj šteje;)

Spuščanje ladjic

Zadnjič je nekdo spraševal, ali ni prireditev spušanje ladjic po Gradaščici odpadla. Ja, mislim, da je res. Vendar mi tega nismo vedeli:D. In to nekaterih nadebudnežev ni ustavilo;)

Ko smo prišli, je bilo res ogromno vode in bolj malo ljudi... Vse skupaj je izgledalo prav klavrno, sploh v primerjavi z lani, ko je bilo res noro lepo!

Ampak letos pa sta punci prvič poizkusili sladkorno peno, ki so jo tam kljub odpovedi prireditve prodajali, tako da je bil dan rešen:D

Ronji sicer okus ni bil preveč všeč (sladkor pa bi komot jedla z žlico, če bi ji pustili - go figure!), vendar je bilo vse skupaj vseeno kar doživetje;) Mimogrede: na youtubu je en navodilček, kako naredit mini aparat za sladkorno peno doma (tak, da jo potem nabereš na zobotrebec - ampak dela. Komaj čakam, da bojo dovolj veliki, da naredimo kaj takega!

Lani so prijazni fantje stali ob vodi in pobirali lepe ladjice ven, grde, ki niso bile namenjene večkratni uporabi, pa so dali na kup za smeti. Tudi voda je bila bila pregrajena, da ni nič odplavalo naprej v Ljubljanico. Letos je bilo vode preveč in smo vedeli, da če ladjico spustimo, je ne dobimo nazaj. Zdaj je seveda nastal problem: mala bi jo spustila, njej je važno samo doživetje, briga jo za vse potem, tavelika pa neeeee, ne ladjice spustit, hočem, da mamo ladjico!!!... No, potem sem se spomnila, da imam na vozičku vedno navezan trak za poganjalčka privezat in da lahko lepo služi kot "povodec" za ladjico:). Tako sta spuščali ladjico, ki je ni odneslo in še vedno veselo plava pri nas doma:) Volk sit in koza cela:)

PS: tudi če prireditve ni, to otrok niti ne moti, vsekakor ne toliko kot odraslih in se imajo lahko čisto fajn:). Njim je važno, da oni spuščajo svojo ladjico, mi bi radi gledali vse ostale prekrasno izdelane... njim je važna samo njihova in še boljše, če ni gužve, da jo v miru spuščajo:D: