Takorekoč vsako leto gremo za Prešernov dan v kakšno galerijo ali muzej. Če se le da, vsi skupaj, izjema je, kadar je kdo bolan in grejo samo zdravi otroci... No, letos smo mi sicer vsi zdravi, ampak cel svet ni, zato bomo pač doma, kaj pa čemo... Zato v tej objavi nekaj idej o tem, kako lahko kulturno praznujemo kulturni praznik tudi doma... S tem, kar imamo, zastonj in z otroki, seveda. Ker priznajte, vsekakor se bo prilegel dan, ko ni treba v službo in šolo, čeprav od doma! Zato si ga naredimo čim lepšega!
Mogoče si bomo ogledali kak muzej "online" ali pa si bomo poustvarili svoj muzej doma... Takole so se namreč zabavali v Mestnem muzeju mali pred leti, preden se je ves naš svet zaprl.
Moram priznat, da sem zelo zelo zelo vesela, da sem male vlačila na
toliko teh reči, saj imam sedaj dober občutek - izkoristili smo, kolikor
se je le dalo! In zdaj bomo izkoristili to, da smo doma. Otroci so srečni in to je glavno, to je ena reč, na katero imamo vpliv (seveda je pa to lažje v družini z več otroki, če bi bili sami, bi se jim spipalo!) *Vem, da niso vsi otroci srečni in bi rada pomagala - zato pa pišem ta blog, da bo mogoče še kaka mamica ali oči naredil/a kaj podobnega in bojo otroci srečni, pa čeprav samo za en dan... in čeprav vse ostalo še ne bo "normalno" ali "prav". To lahko naredim, ostalo pa ni v moji moči...
Ampak marsikaj se da.
Grafoskop smo nekoč kupili!!! (Še pred korono, bo pa zdaj prav prišel.) Pride objava:) Pa tudi takole
namišljeno ribičijo, kot so jo imeli v Mestnem muzeju, smo že pred tem delali tudi doma... Vidite - marsikaj se da... Vem, vidva ne bosta videla vseh tistih razbitih vaz in šlemov, ampak otroci pa lahko odnesejo zelo pristno zgodovinsko izkušnjo tudi od doma... ni isto, je pa veliko boljše kot nič in prekladanje po kavču cel dan;).
Druga reč, ki jo vsako leto delamo, so figovčki - neka sladkarija iz suhih fig, ki jih je Prešeren bojda nosil otrokom. Včasih so to figove kroglice, drugič samo s čokolado oblite suhe slive. Vedno pa je fajn. In za to ne rabimo nikamor it, saj smo jih tako vedno delali doma, navadno potem, ko smo se vrnili iz muzeja/galerije...
Potem smo vsako leto recitirali Prešernove pesmi. To bomo lahko tudi letos, saj ne rabimo publike:). Vsako leto si preberemo Povodnega moža (izdajo s prekrasnimi ilustracijami Jelke Reichman). Tudi to nam ne uide. Vidite, čeprav je kulturni praznik brez muzejev in galerij, je lahko še vedno kolikortoliko kulturen... Bolje nekaj kot nič, ne?
Še vedno lahko rišete Prešerna - sami... Tako, malo za šalo, malo zares (izgleda malo partizanski, tale moj Prešeren, ampak mi je všeč:). Narisan dobesedno na vrečko od kruha, z otroškimi voščenkami, da ne boste imeli izgovorov, haha:D.
ali pa ga daste narisat malim umetnikom - tole so delali pri malem v šoli v prvem razredu - učiteljica jim je natisnila polovico slike, drugo pa so morali narisat sami... vsi smo bili presenečeni nad njegovim izdelkom!
Kaj še lahko delate? Lahko se zabubite s čajem in knjigo pod deko in cel dan berete! To je tudi kultura... Lahko se igrate bonton pri mizi. Lahko berete o Prešernovem življenju, lahko pa se odpeljete do najbližjega spomenika ali njegove hiše, če ste tam okoli doma... Mi bomo odkolesarili do centra mesta, pogledat njegov kip in kako gleda svojo Julijo... Pa bomo imeli gibanje in kulturo in potem doma figovčke. To sploh ni slab kulturni dan, ne?
3 komentarji:
Še ena super objava z idejami, ki pridejo prav 😁
Brali smo, delali prestave, šli na sprehod do Prešerca a na sladico mami ni pomislila. In tačas da sem izbrskala recept je mladež pogledala podvodnega moža, medtem ko smo čakali da se kroglice hladijo pa smo še narisali Uršiko 😅
Super kulturni praznik!
P.s.: upam da vas ni nalil dobil med kolesarjenjem.
Super kulturni prazni, Anja!
Kar se nas tiče, smo izvedeli, da so kulturne ustanove odprte (omejeno) in smo optimistično odkolesarili v center mesta - vseh pet na biciklih, hehe, cela povorka:D. Smo hoteli v Narodno galerijo, videli vrsto in se kljub rahlemu dežju odpravili naprej v Mestni muzej. No, medtem nas je seveda naliv - in to ne samo dež, ampak celo toča:D. Tam smo se vsi premočeni stisnili pod nek nadstrešek in pili topel čaj iz termoske in jedli piškote od babi, ki sva jih vzela s seboj (ker poznava otroke;).
Ko je ponehavalo deževat, smo videli, da je vrsta medtem izginila oz. se je zelo zmanjšala in se odločili počakat. Gremo tja, se postavimo v vrsto pred muzejem in ko je dež čisto ponehal, so kustosi ljudi, ki so se med tem stiskali pod njihovim nadstreškom, spet poslali na priporočeno razdaljo - in takrat smo opazili, da se vrsta v bistvu sploh ni zmanjšala, samo vsi so se nagnetli (mi smo vedrili pod drugim nadstreškom, zato nismo vedeli:D). Ampak ker smo že bili v vrsti, smo počakali - čakali smo res 53 minut (oči štopal), smo bili pa tudi not potem toliko časa:). (je pa najudva kar fejst zeblo, ne kurijo prav dosti in plašče pustiš v garderobi, otroci pa niso imeli pripomb, niso bili tako mokri, hehe...)
Vsekakor pa se nam je vsem kolcalo po časih, ko si samo prišel in nisi rabil maske in si lahko celo pomalical v osrednjem prostoru. Najprej smo šli na novo rastavo, ki je NE priporočam, sploh ne za otroke, ker je malo čudna "umetniška", stari del pa nam je tako znan, saj smo že velikokrat bili - ampak zlatolaska si je želela sem, pa naj bo, v PMS tako lahko gremo 1. nedeljo v mesecu.
Figovčke je mali že prej naredil očiju, zvečer sem pa še narisala Prešerna, tako za konec, hehe.
Uf ja, mi smo naliv k sreči gledali skozi okno. Upam, da mraz ni bil prehud... Nas je pa čakanje in gužva odvrnila od muzejev. Na žalost, ampak najmlajša ne bi zdržala pa še not bi tekala za njo 😁😁😁 ta velike pa gresta rade v mestnega, zgleda je otrokom ljub isti muzej.
In kako je fino ko res z malo truda zabavaš otroke pa še predstaviš praznik 😅
Objavite komentar