Kako premagati utrujenost od Zooma

 Zoom je super, da lahko imamo sestanke, se učimo itd... Nič nimam proti njemu. Sem pa opazila, da zmatra. Najprej sem mislila, da je to pač normalno, ker si malo živčen, ko imaš kak sestanek, malemu pa je bil stresen zaradi kopice drugih razlogov, ki niso bili vezani na format. Potem sem opazila, da sta tudi punci kar zmatrani po zoomih. Sploh če jih imata veliko in/ali zapored, sta precej raztreščeni, bolj razdražljivi, manj srečni. Potem sem opazila, da je celo izredno trpežni alfa samček kar malo nervozen po zoomu in ga tudi zmatrajo. No in nazadnje sem med svojim risanjem poslušala nekaj o sreči, kjer je neka raziskovalka razlagala o tem. Torej "utrujenost od zooma" obstaja. 

Najboljši protistrup za utrujenost od računalnika, je igra brez računalnika:)

Vem, že ptički čivkajo, da je preveč časa za zaslonom slabo za nas. Itak. Ampak pri zoomu je še nekaj drugega, saj sta punci itak za računalnikom, ko delata za šolo, pa ju to ne zmatra tako kot zoom. Lahko bi špekulirala, zakaj (imam teorije), ampak izognit se mu tako in tako ne moremo, kaj torej lahko naredimo? (Ker tu iščemo rešitve;) Ugotovili so, da bolj kot je zoom formalen, težji je za nas.  Če se lahko vmes sprehajamo po stanovanju in čvekamo kot če bi bila oseba tu, pa nam je bistveno lažje. Jasno, da tega ne moremo med službenim sestankom, med sestankom s kakim sodelavcem, s katerim sta zasebno prijatelja, pa mogoče bi šlo. Spomnim se svoje šefice, ki si je spomladi tako zelo želela, da bi kdo še kaj drugega rekel, neko človeško interakcijo, pa je bilo to težko vzpostavit... Torej če se dobivate s prijatelji po zoomu (kar ni slabo), potem je fino, da je vse skup čim bolj spontano.

Kako pa uravnavat slabe učinke te tehnologije, ki se ji trenutno ne moremo izognit?  Najbolj jih lahko popravimo s pristnimi stiki. Opazila sem recimo, da je lubi velikokrat prišel iz sobe med dvema zoomoma malo nervozen ali sesut in če sva se lahko objela vmes ali se pohecala, je to delovalo nekako tako kot gumb za ponastavitev (reset). Pri tamalih pa itak - crkljanje vse reši, vsaj napol:). Narejeni smo za dotike, za pogovor v živo, za hece in smejanje skupaj, za opazovanje reakcij v skupnem času, za branje čustev na obrazu, za vonjanje vseh stresnih hormonov in feromonov...  

• Pojdite med dvema sestankoma k partnerju in ga objemite, pocrkljajte otroke (če niso ravno takrat na zoomu), pobožajte psa, karkoli... Če ni drugega, pa pospravite posodo, samo da se malo vrnete v resnični prostor in resetirate. Če imate okoli sebe nekoga, ki se ga lahko dotaknete, se dotaknite, kadar kdo to rabi (tudi če tega ne ve, da rabi - otroci kadar so razdraženi navadno rabijo stiskec, ni pa nujno, da vam bojo to tako povedali;)).
  
• Prijatelje kdaj pokličite, ne si samo pisat. Lahko se kdaj dobite zunaj in pogovarjate na par metrov razdalje (ne vem več točno, koliko bo določeno, ko bom tole objavila;). Pa da ne boste rekli, da vas nagovarjam h kršenju zakonov;).
  
• Če imate več otrok, naj se učijo skup, v istem prostoru (razen med zoomi, takrat je fajn, da niso v isti sobi;). Vem, da je zelo mamljivo, da bi jih nagnal delat vsakega v svojo sobo, da se ne bojo motili, vendar sem precej prepričana, da najini otroci nimajo problemov trenutno prav zato, ker jih je več in delajo skup. Zanje je kuhinja učilnica in imajo 2 sošolca, ki sta pač v drugih razredih, urnik je isti, zafrkancije so še vedno. Na to se človek lahko prilagodi. Nihče noče it v svojo sobo (ok, zdaj itak gor ne vleče net, ampak tudi sicer). Ne rabijo mira, rabijo ljudi!
• Naredite urnik zoomov - zdaj se že veliko ponavljajo in so enako iz tedna v teden, tako da se to že da (jupi!). Sama sem prosila punci, da sta mi v en urnik vpisali vse svoje zoome (z enim znakom, če je vedno, z drugim, če je občasno, vsaka s svojo barvo, za malega sem pa itak vedela na pamet;)). Potem smo iskali luknjo, kjer bi otroci lahko skupaj jedli malico in kosilo. Ker pri nas pač radi skup jemo in ker je sicer vedno problem, če je kdo lačen ("lačen sem čist drugačen")... Potem sem si naštimala alarm, kdaj jim je treba dat ali rečt, naj si vzamejo malico - dejansko dela:D. Tako da smo ga naredili sicer iz drugega razloga, sem pa videla, da je imel še eno dobro lastnost: punci zdaj vesta, kdaj imata veliko zoomov in takrat prejšnji dan naredita vnaprej, kar se le da, da bosta imeli čim manj ostalega. Tako tudi zmanjšaš utrujenost - ampak to sta se onidve spomnili, ne jaz. 
• Kadar je na urniku kup zoomov, če se le da, pojdite po vsem tem ven, po možnosti v naravo (ali pošljite otroke ven na dvorišče - zdaj so doma samo tavečji, ki so večinoma že lahko na dvorišču ali pred blokom sami). Pa še kako poročilo boste lahko v miru napisali vmes;). In če imate vi kup sestankov po zoomu v službi, pojdite malo v naravo po tem. Odpočit oči, ušesa in glavo...

  

  Oči skuša sklatit svojo malo opico iz drevesa... Neuspešno;)...
  

 Vse tole online je gotovo boljše kot nič, vendar pa ni isto. Besede se hitro obrnejo, sploh kadar ni v živo in ne vidiš sogovornikove reakcije v realnem času. Tam vidiš, da nekaj ni prav, še preden končaš stavek in ga obrneš drugače, da boš svoje mnenje lahko prenesel naprej, ker ne gre za tisto eno besedo, ampak za sporočilo. Mogoče je to tisto, kar utruja. Mogoče samo skoncentrirano gledanje v zaslon. Mogoče kombinacija obojega, pa še kaj tretjega zraven. V vsakem primeru - bližamo se ciljni črti in še čisto malo zdržimo, pa bo! Tole pa mogoče vseeno kdaj prav pride, če ne prej, pa ko bo moral nekdo naredit kako seminarsko nalogo in bo cel dan sedel za kišto (ok, zdaj niso več kište, ampak vseeno;).