O veseli pošti sem že nekaj malega pisala (to je neke vrste izmenjava raznih malih prčkarij, tudi za odrasle;)) - ampak za vse, ki ne verjamete, da je to res fajn ali ki si mislite - s tem bom imela samo delo, ravno tega mi še manjka... Tole vse je prispelo v paketku, ki mi ga je poslala moja super dopisovalka! Veš, kako ti to naredi dan!
Ko sem odprla vse skupaj, so mi skoraj učki skočili iz jamic! Ogromno strašno luškanih stvari! Zakaj mi je toliko poslala? Ne vem. Mogoče zato, ker sem jo razumela, da je težko z malimi otroki, ker nisem bila "pametna" kot skoraj vse mame malo večjih otrok češ "ah, saj jaz imam tudi otroke" ali "vsi smo šli čez to" ali kakšna podobna puhlica.
Zakaj to pišem? Ker boste vsi/e kdaj srečali kakšno izmučeno mamo... tako z dojenčkom... tako z malčkom... tako z vrtčevskimi otroki... otroki pod 6 let... mogoče z otrokom s posebnimi potrebami ("pa kaj, je pač malo bolj živ" itd... ne pomaga kaj dosti se mi zdi - sama imam srečo, da moji otroci nimajo "posebnih potreb", vseeno pa slišim kak pogovor kdaj... in si lahko po obnašanju predstavljam, kako se kdo počuti)...
Ko naslednjič vidite tako mamo, ji povejte, da je težko. Da veste, da je težko, objektivno težko - z malimi otroki je težko, ker je ogroooomno dela, ves čas moraš bit zraven, ves čas nekaj rabijo... In da bo boljše - in KDAJ bo boljše. Vsaki mami se razvedri obraz, ko ji poveš, da bo pri 2 letih njen otrok vsaj približno spal vsaj neka ur v kosu. Ja, lahko izgleda ta rok še zelo daleč... ampak ko veš, da bo enkrat KONEC vseh neprespanih noči (vsaj zaradi otrok, no;), takrat ti je pa vseeno lažje. Povejte jim, da delajo najboljše, kot lahko in da ne moremo bit ves čas popolne.
*Mi smo danes (pisala v nedeljo) super luštno skupaj ustvarjali popoldne (pride objava v petek, da boste imeli za čez vikend idejo;), se smejali in bili ko iz kakšne osladne družinske komedije... zvečer pa smo se pričkali okoli pospravljanja, nekdo je jokal, nekdo se je jezil in kujal, nekdo je težil, nekdo je čakal, kdaj bo konec (vsaj eden:D). Ista družina, isti člani, ista mama, isti oče... Ni vedno vse tipi topi. Nikjer. Na blogu in drugi na socialnih medijih objavljamo/jo ideje, kako si naredit dneve lepše, ampak to ne pomeni, da so vsi naši dnevi ves čas lepi!
 |
| Tale popolni, super duper lepi trenutek ni zrežiran, je pristen - vendar je nastal 2 minuti po tem, ko sva skoraj spakirala vse skup domov, ker je mali non stop težil. Potem sem se spomnila, da imam s sabo stvari za risat in je veselo risal, pridružila se je še sestrica, naenkrat nihče ni bil več lačen in midva sva veselo akrirala dalje... popolno... Ampak na sliki vidite samo idilični zaključek dneva - ne vsega prej... |
Tako - za tisto mamo, ki je to rabila slišat;). Nihče ne slika jeznih in žalostnih otrok, ker se takrat trudimo situacijo pomirit in popravit. Ne zato, ker se to ne bi dogajalo;). Ko rešujemo konflikte, nimamo časa slikat, niti se ne spomnimo, pa še razjarili bi
tistega, ki bi ga slikali (kdo si želi bit slikan, ko se jezi?):D
In tudi ko smo totalno izmučene, se ne spravimo objavljat ničesar;). Takrat gremo spat ali jest ali kaj podobnega:D. Zato - ne se sekirat - vsi smo pod kožo krvavi! Če vam ta blog naredi kdaj 15 minut bolj zabavnih, bo moj namen dosežen - nikakor pa ni namen, da bi kdo imel slab občutek, ker bi na blogu izgledalo življenje kot iz pravljice. Nikjer ni, je pa lahko lepša ali manj lepa zgodba in imamo precej vpliva, sploh na življenje svojih otrok:).
Vsi ti trenutki so resnični, vendar niso samo taki trenutki;).
Ni komentarjev:
Objavite komentar