No, pa smo v Mongoliji! Rusija sicer res meji na kopico držav, ampak vzhodnoevropske in severne smo že obdelali, zdaj pa gremo v Azijo, torej najprej Mongolija! Zanimivo, da smo si jo izbrali, saj je to država, ki RES NI znana po svoji hrani... Ampak mi smo trmasti in nas to ne odvrača. Vem, ovce, ovce in še enkrat ovce... ki jih niti ne maramo jest... prav nihče od nas jih ne mara za jest... Ovce so nam luškane, volno imamo radi, radi jo nosimo, filcamo, radi kvačkamo, malo manj radi pletemo, ampak vsekakor vse rajši kot pa jemo ovce... In Mongoli ves čas jedo ovce - tradicionalno mislim, seveda imaš sedaj tudi mongolske vegane v mestih. Ampak mi ne raziskujemo toliko te nove fusion globalizacije, bolj to, kar je tradicionalno značilno za neko deželo - vendar nismo rigidno omejeni na zgodovinsko dokazana dejstva. Navsezadnje je to naše potovanje in to lahko delamo, kakor hočemo - a ni to fajn, nobene tršice, pardon, učiteljice, ki bi ti solila pamet, nobnega šefa, ki bi ti govoril, kaj smeš in česa ne;). Tako ni vrag, da ne bi tudi v Mongoliji našli kaj za jest, kar ni ovca! In tako smo našli kar nekaj hran.
Na primer tatarsko omako - v principu je sicer verjetno niso prav veliko
tam jedli (ali pač, navsezadnje so jedli precej mlečnih proizvodov,
seveda od ovc), ime je dobila po tem, da jo ponudijo zraven tatarskega
zrezka ali biftka, ki je definitivno njihov (nastal je tako, da se je meso sfaširalo, ko so ga dali konjem pod sedla in jahali na njem)... Mi smo jo jedli kar s krompirjem v oblicah - ker ga imamo radi in ker se je rahlo mudilo - konec korone prinaša odprtje raznih dejavnosti za male in velike... in seveda temu primeren tempo, hehe;)
Tatarski biftek - tega smo kar kupili, pa sem ga žal pozabila slikat. BIftka rajši ne delam doma, vsaj dokler imam male otroke (sicer od tega, kolikor so ga pojedli, se verjetno ne bi niti okužit mogli s salmonelo, ker ne vem, če bi je lahko bilo dovolj not:D) no, nisva jih silila s surovim mesom, saj ga tudi sama ne spravim dol;).
So pa z veseljem jedli gambir - to je nekaj podobnega kot sladke pšenične tortilje, samo da se vmes še komplicira z valjanjem... Mi smo ga hoteli zvečer pojst kar s tatarsko omako, ker je bilo za kosilo premalo krompirja, omake je pa še malo ostalo - smo malo pozno ugotovili, da je tale gambir sladek, heho :D. No, pojedli smo oboje, samo ne skup;).
In seveda mongolsko meso, ki smo si ga privoščili dostavljenega na dom, hehe. To se res redko zgodi, nikoli ne jemo zunaj, niti ne naročamo hrane (iz več razlogov, noben ni načelen, vsi so bolj praktične narave;), ampak za kulinarično potovanje pa naredimo izjemo:) Evo, dokaz:
Spredaj mongolsko meso, zadaj pa riž in na trakce narezano zelje in korenje, ker brez zelenjave nismo preveč srečni;) Tisto je seveda domače izdelave;)
In to je skoraj konec dokaza (še ena malenkost pride jutri;), da se da najt par fajn jedi tudi iz države, ki ni znana po svoji kulinariki, kjer celo praznovanja nimajo neke hude hrane, ker jim pač hrana ne pomeni kaj dosti (meni tudi ne bi, če bi ves čas jedla ovce in če bi živela nekje, kjer je ovčja juha smatrana kot "lahka hrana"... Z malimi smo pogledali, zakaj je tako - kaj sploh lahko raste v tistem mrazu in suši in vsem so se nam Mongoli kar zasmilili... Je bil pa mali očaran nad njihovimi orli, s katerimi lovijo in nad njihovimi geri (to je v bistvu isto kot jurta, tak okrogel velik šotor)...
In pri malih je res, da ko se ena vrata zaprejo, se pa druga odprejo... Kakor skrivnostne škatle niso bile več tako zanimive, pa je bil mali očaran nad čisto navadnim pripovedovanjem od Gingis Kaanu, tem, kako je postal vojskovodja, zduržil vsaj plemena, naredil največje cesarstvo na kopnem in imel neverjetno veliko potomcev... Brez pripomočkov, brez slik, brez vsega, samo jaz in on v naročju. In z velikim veseljem je gledal gere na pinterestu in vse tiste njihove ornamente, duša umetniška...
Kaj je nauk zgodbe? Otroci se bodo v različnih obdobjih (ki so lahko tudi samo 1 teden narazen) učili na različne načine, enkrat bo nekomu zanimivo to, drugič drugo, enrkat se bosta zapodila v skrivnostno škatlo in ju par ur ne bo za dobit iz sobe, drugič bojo malo pogledali in bo to to, bo pa poslušal z odprtimi usti celo zgodbo in mu ne bo nikoli dovolj... Nikoli ne veš. Zato najboljše, da gremo s tokom, kar trenutno dogaja, kar jim je všeč, se prepustimo in uživamo z njimi... Baje nas zelo kmalu ne bojo več povohali... in bomo imeli čas za vse, kar sedaj odlagamo na kasneje;)...
Ni komentarjev:
Objavite komentar