Kar je treba, ni težko

Zadnjič je imel mali kontrolni pregled na pediatriji - na veliko srečo so najini otroci večinoma zelo zdravi, zato nikoli niso v bolnicah in so jim te tuje. Zato je bil razumljivo malo živčen. Dan je bil čisto čuden, vsem je šlo vse narobe (razen temnolaski, ta je imela takrat prekrasen dan, kar je vsakemu 10x povedala pri večerji in s tem žrla živce svoji sestrici:D, ki je videla povoženo srno na poti iz badmintona...) Ampak vsem ostalim ni šlo nič po maslu: ko sem prišla po malega prej v šolo, ni bilo nobenega njihovega učitelja, pred vrati ni bilo varnostnika, nihče od njih se ni javil na telefon in čeprav je mali oddal opravičilo z uro, kdaj mora iz razreda, se nadomeščajoči učitelj seveda ni spomnil na to in tako sem sama spodaj iskala koga, da bi ga doklicala, ker gor seveda ne smeš... Ko pa sem ga končno dobila, sva dirjala domov in naprej... In ker se mi zdi, da to ni tako zelo redek scenarij, ko ti gre vse narobe na dan, ko si tega res ne želiš... par idej, kako ga obrnit.

1.) pustite plane in samo poskusite speljat to, kar je nujno, ostalo bo počakalo na dan, ko ne bo šlo vse narobe;). Midva sva mislila it s kolesi, ker oba rada kolesariva in bi imela lušten mama-sinček čas... Ampak potem se je mudilo, spomnila sem se, da če ga bojo še cepili (ne za korono, navadna reč;), bo nazajgrede mogoče preveč zanj... in tako sem si rekla, ne gre drugače, rabiva pomoč oz. avto, torej očija, ki je z avotm;). Vse ok, naju je kar zapeljal, da nisva bila pozna in vmes še nekaj uredil.

2.) ko vidite, da je otrok malo negotov, pustite telefon (ali v mojem primeru zvezek - fizični načrtovalček, v katerega sem nameravala v tistem času narisat ilustracijo in tedenski razpored za ta teden (mimogrede, še vedno je nimam, bo prej tedna konec:D). Vse skup sem pospravila v torbo in samo stisnila malega princa. In sva se stiskala ves čas čakanja (kar ni tako malo - verjetno veste vsi, ki ste kdaj čakali pri zdravniku:D). In potem tudi hitreje mine.

3.) in še zadnje: poskušajte tam, v tisti situaciji najt kaj lepega. Vem, da se to ne da, takrat ko tečeš nekam, ampak če se ti je mudilo prej, potem pa imaš še par minut do bolnice, lahko greš v miru in gledaš okoli... Ko sva hodila mimo urgence, sem malemu razložila, kaj je tisti velik krog na strehi (pristajalna ploščad za helikopterje), ko sva šla nazaj domov, sva se ustavila ob tej freski z živalcami in jo slikala. Take male traparije naredijo dan. Ki je bil blesav, vse je šlo narobe, vsi živčni... In tako se malim ne priskutijo bolnice - ker nikoli ne veš, kdaj jih boš rabil in bi bilo škoda, da bi imel kdo pri vsem, kar gre narobe, če moreš v bolnico, še odpor do njih...

* bonus: pred nama je čakal mali fantek že več kot 2 uri in pol in bil temu primeru sit vsega. Mama je dolgo potrpežljivo čakala, ko pa je videla, da ves čas hodijo v laboratorij ljudje, ki so prišli za njima in je imel mali vsega res že polno kapo, je imela vsega dovolj, potrkala in povedala, da bosta šla domov, ker je predolgo in mali ne zdrži več. Očitno se je nekaj zamešalo, da so ju pozabili, vendar saj veste kako je z napakami v zdravstvu (jih ni;). No, potem sta bila takoj na vrsti, mali je hudo jokal v laboratoriju in potem sta samo odvihrala domov, sestra pa je bila tudi malo razburjena od vsega skupaj. Razumem vse vpletene in vem, da je težko pazit na vrsto in težko je čakat z malim otrokom skoraj 3 ure in da lačen in zmatran otrok težko prenese jemanje krvi... Nikogar ne obsojam, vsi se mi smilijo. Kar hočem rečt je, da na take situacije ves čas naletimo. In takrat imamo možnost poizkušat pomagat. NI nujno, da uspe, ampak včasih je fajn že občutek, da te ostali razumejo, tudi če ti ne morejo pomagat... Najprej, ko je čakala, sem hotela zamotit malega, vendar res ni bil pri volji, prišla sva že prepozno za to. Z mamo sva se sicer hoteli pogovarjat, da bi hitreje minilo, vendar ji je bilo težko, saj je mali hotel pozornost (logično). Ko pa sta šla onadva domov, je bila razburjena sestra, videla sem, da so se ji tresle roke - in takrat lahko narediš čisto malo, da se nasmeješ, kaj prijazno pripomniš ali vprašaš. Da se kortizol malo spusti. In tako je lažje vsem - njej in navsezadnje tudi nam - saj je večinoma bolj luštno, če ti kri jemlje mirna roka. Za tiste, ki rabijo "takojšnjo nagrado";).

Kar hočem povedat je, da imamo kot "opazovalci" možnost podpihovat situacijo in napetosti ali jo poskušat umirit. Lahko grdo gledamo otroka, ki se dere, lahko pa sočutno pogledamo mamo, ker čakata že 3 ure. Lahko grdo gledamo sestro, ker ju je pustila čakat, lahko vemo, da smo vsi ljudje in se kdaj kaj zameša, zelo verjetno sploh ni bila ona kriva... Skratka - poskušajmo naredit svet mičneno lepši, povsod kamor gremo. Če bomo vsi pustili drobtinico, se bojo kar nabrale... vsaj za eno žemljo;).