Martinovo

 

... prihaja... Ko sem bila mala, ga nisem marala, ker so se takrat ljudje samo napili, silili pit očeta, ki ni bil nikoli kak pijanec in ni maral pit, če je vozil, ker so takrat ljudje razgrajali in ker je bilo vedno tako hudičevo mraz. Naše tradicionalno (slovensko) praznovanje martinovega mi ni bilo nikoli blizu...

  

Ko sem odrasla in dobila svoje otroke, sem prebrala, kako Martinovo praznujejo drugje, v germanskih državah in mi je bilo strašno všeč, poskusili smo z otroki in njim je bilo strašno všeč in... ja, no, ostalo je zgodovina:)

Tisti, ki ste že en čas z nami na tem blogu, veste, da imamo precej sproščen odnos do tradicij: vzamemo to, kar nam je všeč in izpustimo to, kar nam ni - ne glede na to, od kod tradicija prihaja... Vem, da imajo o tem ljudje veliko različnih mnenj in se marsikomu to ne zdi v redu, ampak nam deluje:). Imamo noč čarovnic, izrezujemo buče kot sem jih tudi sama, ko sem bila mala, imamo tudi dan reformacije, čeprav ga prej ni bilo. Imamo divali in imamo novo leto in poberemo martinovo lučkanje od drugod, obdržimo mlince, ki jih včasih celo komu pošljemo, (če kdo rabi recept, je en tukaj), ker so nam pač mlinci všeč in izpustimo pijančevanje, ki nam ni...

Nič ni narobe, če si uredimo življenje po svoje. Nihče od nas nima slamnate strehe, čeprav je to na tradicionalni slovenski hiši. Zdaj smo tako in tako vsi skup malo bolj zaprti in če kdaj, si lahko sedaj naredimo praznike po svoje... Hkrati si vsi želimo malo manj izolacije, malo več prijateljev... 

Zato če se bo le dalo, bomo naredili spet martinovo lučkanje... Če ne drugače,  s kakimi prijatelji, tako in tako je to zunaj... En krog okoli Koseškega bajerja, z lučkami in petjem... Nič posebnega, pa vseeno vedno tako čarobno... To soboto, na Koseškem bajerju, ko pade mrak... Držimo pesti, da se bo še smelo, hehe. In seveda toplo vabljeni, da se nam pridružite!