četrtek, 12. november 2015

Martinovo lučkanje

 
 Stvar je taka: pred nekaj leti sem odkrila dobro stran Martinovega (ja, vem, večina Slovencev ima čisto druge ideje o tem, kaj je dobra stran martinovega, ampak za nekoga, ki mu vino smrdi, so lučke veliiiko boljša stran:D), vendar žal prepozno, da bi se lako procesije z lanternami udeležili. Naslednje leto smo sicer šli, a ujeli ravno še konec oz. par lučk, ki so se vračale. Zato sem si seveda predlani sveto obljubila (ok, dala svečano obljubo, glede na to, da si sveto obljubit ateist verjetno ne more;), da bom naslednje leto pa pravi čas vse našla in bosta punci lahko uživali v svojih omiljenih lučkah (ja, sta po mamici, kaj naj rečem;), pa zdaj bi znalo že malemu tudi dogajat)... In se seveda spravim iskat dovolj zgodaj, pa ni nič. Ok, sem rekla: je še prezgodaj, bo že nekaj... Ampak čas teče, je že  par dni pred martinovim in ŠE VEDNO ni nič! Nihče od tistih, ki so to kdaj prej organizirali (enkrat društvo nemško govorečih družin in enkrat waldorfska šola skup s hospicom) niso imeli nikjer javno objavljenega nobenega povabila na kakršnokoli procesijo oz. pohod z lanternami oz. lučkanje
*Na koncu je lani društvo celo organiziralo pohod (čeprav tega niso objavili), vendar so ga zaradi slabega vremena potem predhodno zaključili oz. odpovedali, tako da smo spet ostali sami v temi s svojimi lučkami (čeprav so nas zelo prijazno povabili na zakusko, so naši otroci želeli lučke, ne hrane (si moreš mislit?:D)... In tako vsako leto poizkušamo it na to lučkanje, pa nam nikoli ne uspe čisto - lani smo bili celo na pravem kraju ob pravem času, pa očitno nekako nimamo sreče s temi lučkami... In potem letos SPLOH NIHČE ni organiziral nič, društvo sploh ne, waldorfci pa vsekakor tega niso nikjer objavili (mogoče so imeli kako interno reč)...
No, potem mi je že lani postalo žal, da tega ni več. Res ful škoda! Ampak valjda jaz ne bi bila jaz, če bi se kar tako vdala, da če ni, pač ni in sem si rekla, da ok: če ni, pa lahko naredimo:) Če nihče drugi ne, lahko pa jaz:D. No, nas je sicer kar veliko, ampak vseeno malo premalo - valjda ne moremo naredit procesije 5-ih ljudi:D (bi morala bit kar pridna in naredit še precej malih, če bi hoteli bit čisto samozadostni:D, kar pa z mojimi nosečnostmi ni ravno najboljša možnost;). In tako sem rajši povabila prijateljčke s prijatelji (beri: starši:)) - z "blagoslovom" alfa samčka. Nekak se mi je zdelo, da obstaja možnost, da bo ta ideja všeč še komu in da bi mogoče še kdo drug rad šel lučkat s svojimi tamalimi:). Ker je lani naš mali pohodek z lučkami kljub dežju uspel in smo se imeli zelo luštno (bilo nas je 12), sem se letos opogumila in povabila vse sošolce, sošolke, sovrtčanke in sovrtčančke od tamalih, da se nam pridružijo (pa seveda še vedno tudi prijateljčke;).
In bila res prijetno presenečena nad odzivom! Takole so nas pričakale lučke na zbirnem mestu, ko smo hiteli, da ne zamudimo na lučkanje (glede na to, da smo ga organizirali, to res ne bi bilo ravno fajn;)...
 Drugo lepo presenečenje je bilo, da so imeli vsi s seboj lučke in da jih je večina naredila z otroki:) Mi smo letos delali papirnate (na zg. sliki), tele lepotičke pa so naredili prijateljčki:
 Bilo je prav čarobno pogledat vse te lučke različnih dizajnov... In res prav vsak najmanjši plamenček razsvetli temo:) Že sama simbolika ti ogreje srček (vseeno pa je fajn imet s sabo topel čaj in šal;), ker od simbolizma so se že prehladili;).
 Ko smo se zbrali, smo takole šli na pohod okoli bajerja - žal slikice niso dobre, ker sva v temi iskala vse tri svoje male, ki so se razkropili med prijateljčki in hkrati škljocala z avtofokusom trotlziher kamere;). Skratka: bilo je lepše in več lučk;), mi boste morali verjet na besedo. Nisem preštela vseh, ampak prišlo je vsaj 15 družin, kar je pa že lepa procesija, se vam ne zdi?:) Ko smo hodili, so lučke svetile po pol poti okoli bajerja!
Upam, da vam je bilo všeč, tistim, ki ste šli in da se nam pridružite še drugo leto! Za ostale pa: bi rad še kdo z nami podaljšal procesijo naslednji predvečer martinovega?;)
PS: tale mali škratek z lanterno pa je pričakal male doma, v naravnem kotičku:). Tako za lep spomin...

2 komentarja:

katja pravi ...

HOjla..me prav veseli, da ste se opogumili. saj ej edino pravilno da to organizira nekdo, ki mu pogreje srce ob tem. :-) In da se dobre navade širijo. Sploh sošolci in vrtičkarji imajo tako malo priložnosti ko se lahko družijo.

Meni ej bila ze lanskoletna zamisel tako všeč, da sme jo predlagala potem v decembru (v izvedbi po domači ulici)in je je res čarobno hodit okrog z lučjo, ko ej taka tema.

lpk

veri pravi ...

Super, da se dobre ideje širijo:). Meni je bila to tako luškana tradicija, da bi bilo res škoda, da je ne bi bilo, ker je pač zdaj nekaj časa ni bilo... Vse se enkrat začnejo:). In na poti nazaj smo srečali eno učiteljico iz BSa, ki pravi, da organizirajo to pred svojim zimskim sejmom, kot povabilo vsem, da bi prišli naslednji dan na sejem. Mi je bilo prav simpatično:).
Drugo leto se pa mogoče opogumim, pa dam to še malo širše, hehe. Recimo povabilo na blog in v šolo in vrtec na oglasno desko. Edino za zaključek ne vem, kako naredit: tisti s sovrtčančki so se hitro odpravil nazaj domov, ker je seveda zvečer že mraz (čeprav smo meli letos zelo srečo z vremenom), osnovnošolci so šli pa še en krog na koncu:). Upam, da je bilo vsem všeč.