četrtek, 19. november 2015

Indijsko kosilo za divali

A se še komu dogaja, da so najboljše stvari v družini tiste, ki jih nisi ne načrtoval, ne nadaljeval utečene tradicije, ne nikoli prej mislil nanje,... ampak se pač "zgodijo"? Tako se je nam "zgodil" divali... Punci sta začarani od luečk že od prvič, ko sta barvali mandale ob svečkah. In ju sploh ne mine! in zdaj sta okužili še malega! Ne moti ju niti, da je del praznika čiščenje domovanja, malega pa itak ne, on uživa v pometanju in sesanju, sploh pa špricanju s špriclo:D. 
 
Ta družinska tradicija je preživela selitev, obnovo kuhinje, ma, vse mogoče se je dogajalo vedno ravno takrat,... pa vseeno kar ne izmure! Trdovratna reč! Tako sta me lani spraševali, kaj bomo delali za divali. Takrat so nam v kuhinji in na hodniku ravno menjavali tla, v dnevno sobo se ni dalo stopit, ker so bile notri vse omare in omarice iz kuhinje (dobesedno se ni dalo odpret vrat, druga se pa odpirajo na hodnik, ki je bil nepohoden:D), v spalnicah smo imeli vse naloženo s stvarmi in pohištvom iz kuhinje in dnevne sobe, da je bil tam prostor za omarice (zdaj imam pač veliko kuhinjo, hehe:). Skratka - spet smo bili na malem, samo da z veliko pohištva, hehe. In še več: vse moje stvari so bile v moji sobi, do katere se ni dalo prit, saj so bile dobesedno odrezane od nas - v kuhinji se je ravno sušil estrih in nismo smeli hodit po njem.
 
 Tako sem mislila, da jim bom pač poturila ene mandale za pobarvat, če že težijo, pa bo. Ampak seveda je bil printer zabasan nekje bogvekje in je moj prebrisani plan padel v vodo... Tako nam je ostala samo provizorična kuhinja in nič ustvarjanja (ni prostora, ni materiala). Kaj torej? Kuhanje, ne? Kako naredit dan poseben, če nimaš na voljo ama čisto nič pametnega? No, kosilo moraš itak skuhat... in pač narediš eno indijsko kosilo: purije (indijski ocvrti kruhki, na sliki zgoraj) in curry (na sliki spodaj). Hrano sva seveda pospravila na doseg, jest je treba, hehe;).
 In da bi bilo bolj indijsko, smo jedli kosilo na tleh in z rokami s pomočjo njihovih kruhkov, kot Indijci. To so si strašno zapomnili in smo morali seveda letos spet ponovit. Tokrat v lepi veliki kuhinji, hehe:).
 
Nauk zgodbe je, da se da naredit nekaj otrokom čarobnega iz nič, ker otroci ne rabijo veliko, da se počutijo čudovito:). In tudi če si malo siten, ker ne maraš provizorične kuhinje in smo vsi na koncu z živci zaradi obnove, za katero smo že mislili, da je končana, pa bo še trajala, je taka reč izvedljiva. Tudi z nič prostora, brez vrta, brez kateregakoli ustvarjalnega materiala in brez prostora za ustvarjat, brez denarja za izlete, doma in na najbolj navaden mrzel meglen dan se da naredit kaj, kar se otrokom usidra globoko v spomin kot nekaj strašno čarobnega:).  Jest je itak treba:D. In če že kuhaš, je čisto vseeno, ali skuhaš našo juho ali pa indijski curry. In s puriji ni nič več dela kot z našimi mlinci:). Tako kdaj za spremembo. Edino počistit moraš prej tla, to je pa res. Ampak saj to tudi sicer kdaj naredimo - in ker divali traja 5 dni, komot zberemo tisti dan, ko smo ravno pomili po tleh, hehe;). Ne, po takem kosilu pri nas ni bilo nič bolj umazano, kot če sedijo za mizo - ni nama jasno, kako to, go figure!

PS: Seveda to ne pomeni, da ne delat naših mlincev, ker so zakon! In si jih bojo mogoče tudi zapomnili (moji si jih ne, čeprav jih delamo vsako leto in se nama že malo trapasto zdi, ampak res vsako leto vprašajo, kaj so to mlinci in se čudijo, da smo to že delali - pa jih delamo več kot 1x/leto:D. Ampak tako pač je: nekaj si zapomnijo, nečesa pa ne, zato se pa splača iskat tisto, kar jim bo čarobno;).

Ni komentarjev: