Ana plamenita

Obožujem ogenj! In tudi moji otroci ga! Zato je Ana plamenita res taprava za nas! Prvič, ko sem izvedela za to, leta 2012, sem bila popolnoma neprespana, zmatrana (imeli smo bolnega dojenčka;), ampak mi radovednost ni dala miru in sem šla ponoči, ko so mali zaspali, sama (kar se zgodi glih nikoli;) v staro mesto (ki je bilo takrat še pred vrati;) pogledat, kako izgleda. Spomnim se, kako sem srečala mamico sovrtčančka, ki me je gledala kot da sem iz Lune padla, ko sem ji povedala, da sem šla rajši na Ano plamenito, kot pa spat (ker je vedela, kako sem sicer;). Ampak če se je kdaj to splačalo, se mi je takrat! Še zdaj me spreletijo mravljinci, ko se spomnim, kako sem bila očarana in začarana, ko sem videla, kakšno so naredili staro Ljubljano! Magično, čarobno, neverjetno lepo! Tisto je bilo res uvau!!! Žal nisem imela s seboj fotoaparata, vendar se verjetno spomnite slik iz časopisov, ki so bile tako boljše kot bi lahko sama kdajkoli naredila...

Ampak tudi naslednje leto v ljubljanskih Mostah je bilo lepo! Takrat smo se na Ano plamenito prav odpeljali (kar je za nas ful podvig, ker nas zlepa ne spraviš v avto:D - ok, zdaj je že boljše, ampak leta 2013 pa smo imeli tega res dovolj, ker smo se vsak dan fjakali zaradi selitve in pripenjanje otrok v sedežke mi nikoli ni bilo strašno ljubo opravilo). Ampak nam res ni bilo žal! Sredi vse tiste dirke, klicanja, čakanja obrtnikov, letanja po trgovinah, obnavljanja, pakiranja, iskanja, seljenja in vsega skupaj... smo šli na Ano plamenito! Tokrat vsi skupaj:). In spet se je splačalo! Čeprav je bilo grozno mraz, čeprav sva bila crknjena ko cucka... je nekaj, česar se bomo vedno spominjali... Toplo priporočam:) In tisto noč smo prvič spali v novem domu:).

 Puncama so bili všeč tile duhci.

Svitu pa daleč najbolj goreča črta na tleh - bi jo najrajši prijel, če bi mu pustila... Ta otrok mi je v enih stvareh tako hudičevo podoben, da me je prav strah zanj... (ker so to ravno tiste reči, ki so mene silile (recimo, da preteklik;) v početje, ki ni najbolj zdravo - saj se je vedno dobro končalo, ampak ne bi rada, da preveč izziva usodo, mali adrenalin frik).

Tole je bila ena luškana ideja - žal se iz slike s flešem ne vidi tako lepo kot je bilo (brez fleša se ne vidi pa nič): ob potki, ki so jo označili s svečkami, so bile postojanke, kjer je sredi kartonaste škatle gorela svečka in osvetljevala bel krog (porisan peki papir ali nekaj podobnega). Postojanke so bile v bistvu spoznavanje in zaljubljanje: najprej sta se fant in punca pogovarjala, potem si se moral prijet za roke, objet, smejat, poljubit,... in mi smo vse to naredili pri vsaki postojanki in se jim je strašno fajn zdelo:). Na koncu bi si morali še izmenjat telefonske, ampak ker jih vemo že na pamet, smo šli dalje, v drug prostor...

kjer je mrgolelo malih svečk... Delali so jih mali obiskovalci - svečnike iz gline, not pa so bile čajne svečke. Tudi punci sta naredili vsaka svojega duhca iz gline, pogledali smo duhico, ki je plesala tam... 

In ravno pravi čas prišli na pravi ognjeni spektakel - ko nam je zmanjkalo baterij v fotoaparatu - tako da tu mi boste morali verjet na besedo - požiralci ognja, žonglerji z ognjenimi kiji, palicami in plesalka z ognjenim obročem... Vsi smo bili navdušujoči! Vroče priporočam:)

Na žalost Ane plamenite že 2 leti ni več v Ljubljani; sem vas hotela že lani povabit, pa ni bilo nič:(. Če to kdo od pristojnih slučajno bere, lepo prosimo Ano plamenito, da se vrne tudi v rodno mestece;). No, letos sem pa videla, da jo boste imeli Štajerci in sem si rekla, mogoče pa to berejo tudi v Maribori, pa bo kdo šel pogledat:). Sama se sicer na njihovi strani ne znajdem najboljše, da bi vam lahko posredovala link do galerije, ampak v živo je res čarobno! Se splača prit, Mariborčani!