Kot sem že omenila, vsako leto malo bolj zakompliciram praznike in življenje na sploh, ker so pač otroci večji in lahko že več delamo skupaj:). In ker so vedno večji, imajo vsak vedno bolj svoje interese in ker pač hočem vsem enako ustreči, moram potem pač delat različne stvari - ker nekaj bo nekomu pomenilo ogromno, nekaj drugega pa drugemu... No, ampak so stvari, ki so vsem zakon, recimo rangoli in kosilo na tleh je bilo vsem zelo všeč:).
Še ena taka reč je naravni kotiček: vsi ga imajo strašno radi in tako
sem se letos malo bolj potrudila, da ga večkrat spremenimo:). Ker so
vsakokrat navdušeni in ker to navdušenje traja že toliko let:) Tako si
je tudi Divali zaslužil svoj kotiček.
Medtem ko so tamali sipali moko po dvorišču in ustvarjali svoje
rangolije, sem sama smuknila gor in naredila tole Indijko iz starinske
ščipalke, lesene kroglice, kosmate žičke, koščka rdečega blaga in koščka
pravega sarija. Kakor bi bila ponosna, če bi jo
sama izmislila, po pravici povem, da sem jo videla tule.
Malo sem jo spremenila in za sari namesto pentlje (nisem imela nobene
široke pentlje, kaj šele lepo potiskane;) odrezala kar košček pravega
sarija, ki mi ga je pred leti prinesel svak iz popotovanja po Indiji.
Nosila ga sicer nisem velikokrat, naredila sem pa že marsikaj iz njega,
pa še ga je dovolj:).
Moje pikice so sicer bolj vegaste, ampak za prvič in za takole na hitrco, je ok, moj perfekcionizem se počasi umika življenju, hehe:)
Ker mora bit v Indiji takrat vse pisano (pa tudi sicer;), je bil tak tudi naš kotiček: živih barv, ki prav pašejo v teh dneh:).
Manjkale niso niti njihove značilne začimbe (kasneje sem dodala še čili,
nanizan na sukanec, ampak po izkušnjah rajši po tem, ko je mali že vse prešlatal, da ga ne bi slučajno učke pekle;).
Mali? Navdušeni, hehe:). Če bodo od vsega tega odnesli samo to, da smo ljudje različni in da je to čisto ok, da je povsod kaj zanimivega in da se od vsake kulture lahko kaj naučimo... se je splačalo:). Če pa bojo imeli še kak lep spomin, pa sploh:).
Ni komentarjev:
Objavite komentar