Hvala, lubi! Ja, ta objava je za očija;). Zakaj? Zato, ker se dostikrat javno zahvalimo vsem mogočim, svojim ljubim, pa navadno samo privat... (ja, sem se mu seveda tudi privat zahvalila;). Aja, zakaj hvala?
- Zato, ker mi je pomagal narisat zemljevid in uredit reference pri mojem strokovnem članku - in kdor še ne ve, reference so poosebljeno zlo in živ hudič in nekaj najbolj groznega, kar se lahko znanstveniku zgodi:D. In ker mi brez njega nikakor ne bi uspelo vsega v tistem kratkem času, ki sem ga imela na voljo (sploh z mojim disleksičnim gledanjem:D), da je zdaj v objavi, hehe.
- Zato, ker me je crkljal, ko sem po tej pošasti od članka zbolela za drugo pošastjo - kovidom in mi ni bilo treba nič (na srečo so bili mali pri dediju, da je bilo vsem lažje - celo dedi je rekel, da se jih je prav navadil tam in da mu zdaj že manjkajo:))
- Zato, ker je šel po otroke k dediju in jih nastiskal še zame, ko jih nisem smela
- Zato, ker se zdaj ravnokar on ubada z malim in njegovo šolo:)
- Še kaj bi se našlo, ampak tole je bilo v zadnjem času največje:).
Ne, to ni mišljeno kot hvalisanje, kako srečo imam z lubijem. Mišljeno je, da mogoče koga spomni, da se zahvali svojemu lubiju, ker je verjetno tudi njen lubi/njegova ljuba naredila kaj lepega, dobrega, prijaznega,... v zadnjem času. Ker včasih ne vidimo. Poznam eno gospo, ki je celo življenje govorila, kako njen mož nič ne naredi, sedaj pa je zbolel in res nič ne more pomagat in pravi, da se kar pozna... Pa zato, ker je fajn vedet, da nas ima nekdo rad in nas vidi in mu nismo samoumevni;).
Ni komentarjev:
Objavite komentar