Odprto pismo ravnateljici

Rada bi, da bi se nekako kdaj videlo učitelje, ki dobro delajo. Sinova učiteljica dejavno ureja njihove konflikte. In čeprav mali ni udeležen vanje, se to tudi njemu pozna. Pa seveda se tudi sama primerno obnaša do njih in jim ne jemlje odmorov ali telovadbe (kar ni niti koristno, niti etično). Kar se seveda tudi pozna. Otrokom ni problem veliko delat, problem jim je, kadar so odnosi v razredu ali vodstvu neprimerni. Tako kot nam.

Lepo bi bilo, če bi te dobre učitelje kdaj kdo pohvalil (vodstvo), saj je precej frustrirajoče ves čas se trudit dobro delat, pa se na eni strani bockat z razvajenimi otroki, na drugi s starši, ki so prepričani, da njihov otrok pa že ni problem, z obilico snovi in hkrati ne dobi za vse skup nič nazaj...  verjamem, da kateri dol pade. Sama sicer učiteljicam povem, kadar se mi zdi, da dobro delajo, vendar mi je jasno, da bi bilo prav, da bi bilo tudi kakšno sistemsko nagrajevanje.

Pa tudi sama beseda včasih precej zaleže - vsakemu paše, če ga šef pohvali - in vsako leto v čisto vsako anketo poimensko napišem učitelje, ki delajo nadpovprečno dobro in zadnja leta celo prosim, če jih lahko pohvalite, pa se to zaenkrat še ni zgodilo - kar je škoda. Po vseh raziskavah sodeč, smo bolj motivirani in boljše delamo, če dobimo pozitiven feedback. Če že nočete grajat neprimernega vedenja, ker je to neprijetno in težko (potem se ne čudit, če se otroci neprimerno obnašajo;), lahko vsaj nagradite dobro;).

Vem, da se ne mara slišat nič o tem, da mogoče nekdo dela boljše kot kdo drug, vendar to enostavno ni res. Kot so otroci v šoli ocenjeni - pa to ne pomeni, da je nekdo boljši človek od drugega -  vseeno pa to pomeni, da boljše zna matematiko, recimo. In nekdo zna boljše učit in nekdo se bolj trudi kot nekdo drug. In prav je, da to vidimo in nagradimo, vsaj s pohvalo.

Vem, da "ni vsaka učiteljica za vsakega"  in "enemu je ena všeč, drugemu pa druga" in tudi pri nas je kakšna bila enemu všeč, drugemu ne ali obratno. AMPAK ker imam tri različne otroke v treh različnih razredih z različnimi sošolci, ki so imeli različne učiteljice, lahko z gotovostjo trdim, da nekatere so pa všeč vsem ali pa vsaj veliiiiiki večini - to so učiteljice, pri katerih so težavni otroci manj težavni in netežavni otroci srečni in umirjeni in cvetijo.

In so učiteljice, pri katerih se težavni otroci še bolj derejo in tepejo, netežavni so pa živčne razvaline. To je dejstvo, to ni stvar debate, ker je merljivo (če vas zanima, kakšne so znanstvene metode merjenja, povejte, lahko priskrbim literaturo;).

Če hočete imet dobo šolo, morate začet videt razlike in nagrajevat, kar je dobro - če nimate sredstev za to, imate še vedno možnost POVEDAT človeku - "dobro delaš, vidim to". In to veliko šteje. Vem, da imamo vsi v osebnem življenju kdaj kakšno težko obdobje in takrat ne moremo delat 100%. Vendar sem videla, kako lahko ena učitejlica z ISTIM razredom naredi čudež v naslednjiem letu, če se potrudi (in ja, otroci so jo potem imeli radi). Da se! Samo se ne da vsem ;).

Če ne veste, kdo dela dobro, potem je treba to spremenit; prav je, da šef ve, kako delajo podrejeni... Razumem, da niste v razredu, vendar imate ankete, lahko vprašate učence tudi direktno, kaj jim je všeč, imate socialne delavke, ki verjetno slišijo vse mogoče in vam (upam) kaj povejo (če vam ne, potem je treba uredit to komunikacijo). Vidite, kaj kdo naroča in kako vodi pouk (če nekdo ves čas naroča opremo za poskuse in se na vse žive bori za to, da bi imel normalen pouk, ki bi otrokom dal tisto nekaj več, potem je zelo verjetno, da ta človek tudi pri pouku da tisto nekaj več;). Če nekdo ostaja s kakim otrokom po pouku in mu pomaga, potem je to verjetno plus. Če nekdo pravi, da je to njena sanjska služba, potem se verjetno trudi... Če nekdo pred drugim valom na veliko teži, da bi preizkusili kakšen način učenja na daljavo oz. bi se malo pripravili, pa uči otroke v svojih urah, kako se logirat v moodle, potem mu verjetno ni vseeno za te otroke... Veliko je znakov, po katerih lahko vidite, katere učiteljice in učitelji delajo dobro. Dostikrat bodo to tisti, ki vam bodo povedali, ko nekaj ne bo v redu - ker njim ni vseeno za otroke in oni se bojo bunili. Tisti, ki pridejo v službo po plačo, se bodo vedno strinjali z vami, ker je to najlažje... Če boste nagrajevali tako vedenje, boste imeli take učitelje. Če boste nagrajevali tisto nekaj več, se bojo ljudje začeli trudit za tisto nekaj več.

"Ampak kaj pa lahko naredimo? Saj učiteljev ne moreš odpustit, nimamo denarja za nagrajevanje, itd... zvezane roke imamo..." Veliko lahko naredite:

- lahko poslušate predloge od teh dobrih učiteljev (in dobro razmislite o njih in če se  le da, jih uresničite). Če vam odhajajo bolj podjetni učitelji, je problem.

- lahko pohvalite dobre učiteljice, tudi javno, če pa vam to nikakor ne gre, pa vsaj zasebno, za zaprtimi vrati...

- lahko tudi pograjate to, kar delajo učiteljice narobe (to pa seveda samo za zaprtimi vrati, ne javno)

- lahko izpostavite primere dobre prakse, kako je nekdo (ni treba poimensko, če ne želi bit izpostavljen) premagal neko težavo v razredu ali kako je našel stik s svojim razredom ali karkoli je naredil dobrega

- lahko ponudite pomoč učiteljicam, ki so trenutno v kaki osebni stiski - sodelavka ni mogla dobro delat, ko je izgubila brata - ko sva se pogovarjali o tem in je dala malo ven, pa ji je bilo lažje in potem je lahko delala - ni res, da ne moremo nič naredit!

- lahko kdaj kupite bombonjero, rožico ali spečete mafine za tisto učiteljico, ki se je posebej izkazala, recimo;). Ja, mogoče se vam zdi čisto neumen predlog ampak te stvari veliko štejejo! Ne gre za tisto reč, gre za to, da ima človek občutek, da so njegov trudi videli in da je cenjen. In to lahko naredite na milijon načinov. Niso vsi dragi;). Lahko jim samo napišete eno zelo iskreno pismo, kako zelo cenite to osebo in njen doprinos k šoli in v življenja učencev. To res nič ne stane, papir lahko vzamete iz tajništva, to bomo davkoplačevalci zmogli;).

Ja, vse te stvari dejansko delajo. Tudi sam pogovor dela. Doslej je še čisto vsakokrat, ko sem šla na govorilne ure, pomagalo in razen z eno učiteljico, smo še vedno našli skupen jezik. Včasih je cel razred rekel, da je bilo potem boljše. Pa nisem samo hvalila. In nisem samo grajala. Povedala sem po pravici in ker je ljudje tako zelo niso navajeni, jo že zaradi redkosti cenijo.  Dosti učiteljic mi je reklo, da so odprte za konstruktivno kritiko in da se vse da zmenit s kulturnim načinom in po mojih izkušnjah večinoma kar drži. 

Ker se veliko učiteljic vseeno želi trudit - včasih malo zaidejo in ne vejo več, kam, tako kot vsi, ko se pri delu zaplezamo... Včasih jih je treba spomnit ali jim posvetit z lučko. V principu je to delo vodstva, ne staršev;). Ampak če lahko to kdaj uspe eni trapasti mami, potem ni vrag, da ne bi še veliko boljše uspelo ravnateljici, ki je profesionalka, dobro pozna svoje učitelje in njihove močne in šibke točke itd...

Pohvala nič ne stane, naredi pa veliko;).