FOMO

 Angleži oz. Američani imajo fajn izraz FOMO, kar je kratica za "fear of missing out" in kar bi lahko prevedli kot "strah da bi nekaj zamudili". Priznam, da sem kriva, kar verjetno ni presenečenje za nobenega bralca tega bloga, ki se je tu znašel več kot 2x;). 

Ta strah je lahko dober, saj te lahko zelo motivira, da narediš več in izkoristiš priložnosti, ko se pojavijo - sama recimo naredim vse mogoče zastonjske tečaje, ki jih najdem na netu, ker bojo potem pač šli in jih ne bo več in jih moram izkoristit, dokler so:D. 

Lahko je pa seveda slab, saj te raztrešči na milijon koščkov in se težko osredotočiš, saj je strah, da bi kaj zamudil, prisoten na več mogočih področjih (ne pa na vseh, vsaj pri meni ne; prav zanimivo: recimo sama nikoli nisem imela občutka, da bi nekaj zamujala, ker nisem imela več fantov, tri se mi je vedno zdelo čisto ok, ne preveč, ne premalo, pa čeprav nisem imela nobene številke v glavi, koliko bi bilo prav:); niti se mi ni nikoli zdelo, da nekaj zamujam, ker spim samo z njim zadnjih 20+ let). Niti me nikoli niso mikale razne substance. Ampak na drugih področjih, sploh pa znanje, moja šibka točka - huh, že kot študentka sem šla na vse mogoče delavnice in tečaje, kar sem si le lahko privoščila! VSE bi poizkusila! In česar nisem, pa zdaj ne morem več, mi je žal. Tega ni veliko, ampak recimo jadralno padalstvo in bungie jumping sta taki reči - vem, da v principu lahko še vedno grem, vendar... ne vem, če bi reskirala svoj lepo naravnani umetni kolk, da mi ga kaj malo premakne... In nikoli mi ni bilo žal za nič, na kar sem šla, tudi če tega nisem nikoli uporabila (recimo izpit za vožnjo čolna/jadrnice ali izpit za potapljača reševalca).

Ne vem, kako bi študirala v teh časih, ko je na netu mogoče najt vse možno in je toliko zastonj znanja dostopnega! Mislim, da bi se mi bilo težje osredotočit. Mi smo imeli srečo - med izpitnimi roki pač nisi šel na tečaje in to je to... Zdaj je vse ves čas dostopno in prisotno...

Ampak zanimivo - še bolj zanimivo - da ta strah očitno NI deden in da se ga otroci ne nalezejo, tudi če ves čas gledajo furjasto mamo:D. Ne vem, zakaj, malo igra vlogo karakter, malo pa ne vem - drugačna vzgoja mogoče? Nimam pojma, kaj je to, vem pa, da mali nimajo niti trohice tega!

Sama sem imela plačano glasbeno šolo in sem čisto vsakič šla, pa če se svet podere! Sem morala res obležat napol mrtva, da nisem šla in navadno mi takrat nekdo ni pusitl:D. Moji temnolaski so se treningi plezanja začeli že avgusta, vendar se še ni spravila, je še v počitniškem načinu. En del mene znotraj nori, drugi ga modro miri... "Hočeš, da je taka ko ti?" Nope, na tem področju pa rajši ne - moj način življenja zna bit precej utrudljiv in velikokrat vključuje bedenje do 4:30 (recimo danes:D)... Tako da... je že ok, če se ji ne zdi nujno, da izkoristi vse do zadnje pike. 

Moji otroci so bolj pametni kot jaz - vsaj kar se tega tiče. Ko so utrujeni, se ne preterajo. Zgodi se, da kakšna od punc, (ki trenirata šport), reče, da danes je pa utrujena ali se ne počuti najboljše in ne bo šla na trening (čeprav ni bolana). Ni to pogosto, da bi bilo zaskrbljujoče, ni da bi zlorabljali to, ampak dejansko poslušata svoje telo. Naši generaciji je to nepredstavljivo! *Ok, govorim zase, ampak vidim, da je to za marsikoga mojega letnika težko; vem da je lubi isti... Da ne bi šel nekam, čeprav si to plačal, čeprav (še) nisi čisto bolan? Nope, ni govora! Potem gremo in seveda zbolimo:D. Mali so pametnejši.

Kaj je poanta te objave? Da takrat, ko v nas nek mali zmaj zarjove, ker se nekomu od malih ne da na trening*, ga utišamo, pobožamo in ukrotimo - ej, zmajček, saj si luškan in včasih čisto praktičen, ampak moje otroke pusti na miru, ok? *Ne velja, če se to ves čas dogaja -glej spodaj;)...
"Ampak Veri, a ne bojo potem tamali zalutali in nič speljali do konca?" Ne, po mojih izkušnjah ne;). Se bojo pa naučili poslušat sebe. Ljudje imamo v sebi željo, da končamo stvari, tudi otroci, in s tem, ko jim zaupamo, jim dajemo dodatno motivacijo. Vsaj pri nas to dela...
"Ampak kaj pa če še domače naloge ne bojo naredili, ker jim pač ne bo do tega?" To je pri nas malo drugače - dn oz. pač za šolo je treba naredit, tudi če se ti ne da. Če pa si totalno crknjen, pa je mogoče še vedno boljše, da se spočiješ, ja. Vsi imajo DN pred obšolskimi dejavnostmi - po priorotetah mislim, ne po užitku:D. Sem jim pa tudi že rekla, da naj se grejo ulešt, pa pač en dan ne bo naloge, boljše kot da zbolijo. Včasih se potem spočiti lahko celo lotijo naloge, drugič pa vsaj zbolijo ne. To se izredno redko zgodi, tako da ni problem. Če bi mi vsak drugi dan prišli, kako so preveč utrujeni za dn, bi pa malo pogledala njihov življenjski stil, saj ni normalno, da je otrok ves čas izmozgan - nekaj ga uturja in to je treba rešit (če je to premalo spanja, je treba to popravit, če je to kak psihični pritisk, je treba to uredit, itd...) Skratka tega ne bi kar pustila na miru;).
"Ampak to je tako protislovno..." Ja, za nas, ki smo navajeni bolj "palica vzgoje", je to čudno. In verjamem, da če imate neke razvajene smrkavce, to tudi ne bo delalo - ampak saj niste blesavi, saj hitro vidite, kako pogosto se to dogaja in ali to dete reče, kadar res ni čisto ok ali kadar je samo leno...
"Ja, kaj pa naredim, če se to POGOSTO dogaja?" Potem se jaz usedem s tem otrokom in se zelo odkrito pogovorim: "Lej, videla sem, da ti zadnje čase ni za it na trening. Nič narobe, če si ne želiš več trenirat, ampak potem to povej, ker je neumno, da midva to plačujeva, ti pa ne hodiš, potem bi rajši to drugače porabili. Če hočeš, lahko hodiš samo 1x na teden, če bi šla samo 1x, midva te nič ne siliva z ničemer, to je tvoj šport/hobi in se sama odločaš - ampak kar se odločiš, pa mora bit potem tudi v dejanjih, ne samo z besedami, se strinjaš?" Smo že imeli kak tak pogovor s taveliko;).  Maladva zaenkrat nimata teh problemov, ker se precej dobro poznata, koliko jima bo ok, toliko si vzameta in potem si tudi vedno želita it. Ju pa nikoli ne prepričujeva, "kaj pa če bi še to" ali "pa nobenega športa nima, to ni ok..." Dokler pleza po drevju in teče v šolo, bo dobil svoje dnevno gibanje bolj kot tisti, ki jih vozijo v šolo in 2x na teden na trening;).

"Ok, ampak na ta način moji otroci ne bojo nikoli na vrhu v teh svojih izbranih dejavnostih! Če hočeš bit dober, se moraš odpovedat marsičemu, moraš žrtvovat vse ostalo..." Jap, res je, popolnoma se strinjam! Moji otroci zato ne bojo nikoli olimpijski, skoraj gotovo tudi nacionalni zmagovalci v nobenem športu ali čem podobnem. Ampak veste kaj? Meni je to ok. Meni je važno, da imajo moji otroci OTROŠTVO, ne medalje. Razumem, da smo različni, ampak razposajeno, razigrano, igrivo, sproščeno otroštvo in hude medalje ne grejo najboljše skup... Se strinjam, če hočeš bit top, se moraš temu odpovedat. Ampak pri nas si nihče ne želi temu odpovedat, niti sama nisem prepričana, da bi bilo to dobro zanje (na dolgi rok, no, pa tudi na kratkega:D). Nikomur ni toliko do medalj ali priznanj, da bi za to dal vse ostalo. In kakor se trapasto sliši, mogoče bo nekoč v prihodnosti naložba v to sproščeno otroštvo več vredna - ker zdrav (psihološko in fizično) odrasli lažje in boljše dela..

 

Ko se naslednjič jezite: "Zdaj ima trening, on bi pa šel ven žogo nabijat s prijatelji!", se vprašajte: "ali mislite in si vi in predvsem tudi otrok želite, da bi v tem svojem izbranem športu (ali karkolidrugega pač) mali res na tej stopnji, kjer je važno, da ne izpusti nobenega treninga? Če si želite rezultate (oboji), potem je verjetno res pametno, da gre dosledno vedno na trening. Če trenira bolj za rekreacijo, ker ima pač rad ta šport, potem pa mogoče ni tako zelo važno in mogoče ni napačno, če kak lep sončen dan preživi pred blokom s prijatelji ali kot je bilo pri nas - z bratcem na bajerju...

Vem, zdi se vam, da bojo od treninga več odnesli, ker ga plačate, zato ima v naših glavah vrednost, narava in prijatelji so pa zastonj... Ampak na dolgi rok - a res? Ja, malo manj bojo znali to, kar trenirajo, če ne grejo na vsak trening. "Ampak saj zato trenirajo, da bojo znali to!" No ja, mogoče res - mogoče pa trenirajo zato, ker jim je pač ta šport všeč in da se malo zmigajo - v tem primeru ni tako važno, kako zelo utrjen je tisti dotični motorični vzorec... Bojo čez 20 let, ko verjetno tega ne bojo več trenirali, vsaj ne na kaki visoki ravni, res imeli več od tega, da imajo 0,00005 promila boljši backhand (a se tako reče? Pojma nimam o tenisu, nobenemu ni bil všeč:D)... Ali od spomina na divjanje s prijatelji zunaj?

 Ne rečem, imaš izjeme - recimo Iztok Čop mi pade na pamet;), kjer se ljudje kasneje v življenju super znajdejo in imajo tisti notranji poriv za odličnostjo čez celo kariero in nekak vse skup navigirajo, da ostali samo gledamo. Ampak pri svojih otrocih te strašne motivacije še nisem zasledila. "Seveda ne, če si pa ti tako flegma glede njihovih uspehov!" Ja, zna bit:D. Ampak hej, meni so ok taki, kot so, igrivi, ko se lovijo po bajerju... ne rabim jih gledat na tvju... Nekak se mi zdi, da tudi oni ne rabijo bit prvi ali naj. Nič ni narobe, če je nekdo tako zelo motiviran in si to želi, vendar če bi otrok šel ven, vi bi ga pa peljali na trening, se mogoče vprašajte, ali si to "bit naj" res želi otrok, ali mogoče bolj vi;). Ker poznam kak tak primer;).

Včasih ne znamo cenit teh malih trenutkov, ker imamo občutek, da so vedno na voljo. Ampak niso. Otroci so samo enkrat stari 5, 10 ali 15 let. Leto ima 52 vikendov in toliko in toliko je lepih sončnih dni, ko lahko greš ven in se imaš fino zunaj. Od tega ima prijatelj čas toliko in tolikokrat. Na koncu ugotoviš, da teh dni ni tako veliko, kot se ti zdi in vsekakor to ni vsak dan... Mali pa to nekak intuitivno vejo. Zanje čas drugače teče, ker so mlajši in jim je eno leto ena desetina življenja, ne pa ena štiridesetina... Zato drugače gledajo. Včasih se splača pogledat iz njihovega zornega kota - je čisto zanimiv. In tam ni prostora za fomo;).