Kaj imajo Rolling Stonesi opravit z vzgojo?

 Se boste mogoče vprašali, ko boste brali to objavo... Ampak jaz mislim, da veliko:D. Ta objava je seveda moj mali poklon zame najboljšemu bobnarju, ki ni nikoli čutil oz. izrazil potrebe, da bi se "ven metal", ni imel neke strašne želje po zvezdniškem življenju, imel pa je veliko strast do svojih bobnov in z njo držal skup eno najboljših skupin vseh časov (zame kar najboljšo:)* - Rolling Stonese, seveda. *Balkan rock je svoja kategorija, to je težko primerjat;).

Ja, ne znajdem se s temi "royality free images", pa sem ga kar narisala po svoje:)

Kaj imajo torej Stonsi opravit z vzgojo? V mojem primeru precej, saj so med drugim napisali mojo najljubšo pesem, pa še ogromno drugih - ki so me oblikovale. Zakaj bi bilo pomembno, da otroci vejo, katera glasba nam je všeč? Zato, ker je to del nas, vsaj za tiste, ki nam glasba veliko pomeni (in nekaj nas je še v tej generaciji, ki si življenja brez glasbe ne znamo predstavljat oz. bi se nam zdelo strašno pusto...) Sama bi lažje prenesla izgubo vida kot izgubo sluha, prav zaradi glasbe (pa verjetno zato, ker sem vedno bolj slabo videla in izredno dobro slišala - na veliko žalost mojih otrok:D). Poleg tega - če hočemo svoje otroke spoznat kot osebe, v katere se razvijajo, če si želimo vedet, kdo so, če si želimo, da bi delili z nami svoje občutke, misli in ideje, moramo to delati tudi sami... 

 Naša generacija dostikrat o svojih starših ni vedela prav veliko. Vem, da sem bila edina, ki je vedela, kje je spočeta in se je vsem to zdelo čudno, da so mi to povedali:D. Večina ni vedela niti očetove najljubše barve... Sama si želim drugačnih odnosov, malo bolj toplih, malo bolj barvitih, malo bližjih. Ne samo z otroki, na splošno, ampak sploh z otroki. Ker so mi zanimivi in se mi zdijo fajn ljudje in jih imam rada.

Vem, da niste vsi nori na glasbo in ni treba, da ste. Vsak ima svoj svet, ki ga je oblikoval, pri meni je pač glasba velik del tega sveta. Kar zagovarjam je, da pustite otrokom pošpegat v ta svet - če vam je všeč glasba, pojte svoje najljubše pesmi, ko so na radiu, dajte jih na tisto napravico, kjer lahko vsi poslušate glasbo (ne mislim sploh poskušat ugibat, kam, ker vem, da bom izpadla dinozaver, ker ne bom vedela, kaj je trenutno moderno in ker ne vem, kako se glasbo iz mobija spravi na radio v avtu - če kdo ve, se priporočam za navodilo, strašno rada bi poslušala Spotify v avtu, hehe:). Mimogrede, Spotify je edini app, ki sem ga komaj čakala, da pride k nam:D.
Če ste nori na knjige, jim preberite kak "otrokom primeren" odlomek, povejte, katere knjige so vam všeč. Če imate radi določen modni stil, pokažite otrokom, kaj. Naj otroci vidijo ne samo stvari, ki so vam všeč zdaj, ampak tudi to, kar vas je oblikovalo... Povejte jim malenkosti iz svojega življenja, zakaj je nekaj posebno: "na to pesem smo vedno plesali na treningu in bili vsi izmozgani potem", "to pesmico mi je pa vedno oči pel" ("Ja, vem, saj ti jo še vedno":D), itd itd...

Ne gre samo za glasbo in spoznavanje en drugega. Gre za to, da postane svet bolj barvit. V Ljubljani je ena grda betonska škarpa med par grdimi betonskimi bloki. Nič posebnega, vsekakor nič lepega. Sama nikoli nisem bila ljubiteljica betona, ampak tam so nekoč imeli neko tekmovanje v rolkanju, na katerega me je povabil sošolec, če pridem gledat in sem šla. Sama nisem nikoli rolkala, ne gre za to. Ampak tam se je 10x zapored konkretno razlepil nek Zagrebčan, ki ni bil najboljši, daleč od tega, je bil pa definitivno najbolj vztrajen in pogumen... in kadar grem tam mimo, se spomnim na to. In tisti grdi betonski prostor je zdaj simbol poguma in vztrajnosi. Precej boljše, ne?;)

Ta način gledanja si lahko privzgojiš sam, ampak lahko ga kar sami privzgojimo otrokom - tako da delimo z njimi to, kar je lepo in čudno in smo pred njimi trdni (stojimo za svojimi stališči, ne glede na družbo), a vendar še vedno človeško ranljivi (in jim to upamo pokazat). 

Mislim, da je pomembno bit z otroki iskren. Po mojih izkušnjah, daje to neverjetno dobre rezultate. Otroci ti zaupajo in s tem je pol narejeno. To pa (žal) pomeni, da moraš bit iskren sam s sabo. In z vsemi okoli, saj te otroci gledajo, ko se pogavarjaš z drugimi, berejo tvoje bloge, objave itd... Ne moreš več bit en človek tu in drug drugje... Otroci bojo videli skozi, ne jih imet za neumne, ker niso;). Najstniki vas znajo tudi poklicat, če bojo videli kakšne diskrepance - in potem boste rekli, da so težki... Ne, niso. Samo dvojne morale ne marajo;). Torej - bodite iskreni, kadar le lahko.

Kaj to pomeni v tem primeru? Otrokom lahko iskreno povem, da sem bolj žalostna, da je umrl Charlie Watts kot sem bila za svoja dedka. "Joj, Veri, tega pa ne smeš rečt! To se ne govori! To je kri! To je bogokletno! Kako lahko kaj takega rečeš?" Kako lahko to rečem? Ker je res. Ja, nikoli ga nisem spoznala, videla pa v živo samo od daleč, na odru, enkrat samkrat... A vendar je moje življenje oblikoval bolj in vsekakor bolj pozitivno kot moja dva dedka (noben ni bil ravno perla, za enega pa bi uporabila marsikateri drug izraz, pa noben ni pozitiven:D). Njihova glasba me je spravila čez vse težke in veliko najlepših trenutkov (tisti, ki so imeli glasbeno spremljavo;), dedka, niti nič njunega mi ni pomagalo.

Zakaj bi bilo to dobro rečt na glas? Zakaj bi otroke "obremenjevala s tem"? Zato, ker otroci niso neumni in bojo videli, če sem žalostna. Če rečem, da nisem, ko sem, so samo zmedeni, ker ne vejo, ali ne smejo zaupat svojim občutkom ali jim lažem - oboje je za otroka težko. Ker jim ni vseeno zame in imajo dobre srčke, bojo tudi hoteli vedet, zakaj... Če jim ne bi povedala po pravici, bi lahko mislili, da zaradi njih, k čemur imajo otroci baje tendenco ali pa bi mislili, da sva se kaj skregala z lubijem/očijem, kar tudi ne bi bilo idealno. Se vam res zdi, da ni boljše, če jim povem po pravici? Tudi če ne točim krokodiljih solz, ampak sem samo pač žalostna, da ga ni več (ipak je bil 80 let star in imel za sabo zelo bogato življenje, ni mi tako žal zanj, žal mi je za nas...)

Ok, ampak vsaj ta drugi del o dedkih bi pa res lahko izpustila! Zakaj jim moraš pa to govorit? Zato, ker dedki in babice in strici in tete in sploh sorodniki in prijatelji in prijateljice niso vedno super duper naj naj in nam dostikrat pomagajo pesmi, knjige, nekaj tretjega. Zato, ker bi rada, da vejo, da lahko čutijo, kar čutijo. To pomeni, da moram to dovolit tudi sama sebi - in meni ni bilo prav zelo žal mojih dedkov (tudi nista umrla mlada). Charlija mi pa je. Nimam pojma, kakšen je bil v osebnem življenju, večinoma so ga vsi opisovali kot zelo fajn človeka, vendar ne morem vedet, ali je bil prijazen do svoje žene ali ne, recimo;). Ampak vem, kaj je dal svetu. In meni. In to vem tudi za dedka. In lahko primerjam. In ja, tehtnica se precej nagne;).

"Ampak brez dedkov te ne bi bilo!" Tudi brez Rolling Stonesov me ne bi bilo! "Ja, bi bila, samo malo drugačna." Točno to bi bila tudi, če bi bil nekdo drug moj dedek;). Malo drugačna;). Mislite, da sem bolj navezana na barvo las kot na svoje vrednote, način, kako se spopadam s težavami itd? Kaj mislite, da je genetsko, torej sta prispevala dedka, kaj je pa od okolja, torej so prispevali tudi Stonsi? Težko je ovrednostit prispevek, ki ga je nekdo imel na oblikovanje človeka, ampak genetika vsekakor ni edina, ki vpliva - okolje ima dostikrat še večji vpliv (hvalabogu), dostikrat je pa 50-50. Poleg tega - malo za šalo in malo zares: kar se genetike tiče, ko naredite vse genske teste, se bomo dalje pogovarjali - po nekih raziskavah do 30% otrok ni bilo od uradnega očeta:D - tako da po moški liniji je vse to dedovanje bolj vprašljivo:D.

"Nauk" cele te kače je, da se splača bit z otroki iskren in jim povedat po pravici, če smo žalostni, čeprav "naj ne bi bili" ali da nismo, čeprav "bi morali bit" in da se splača otrokom priškrnit vrata v svet, ki vas je oblikoval, saj jih bo zelo verjetno zanimal, ker jih zanimate vi, saj ste njihovi starši. In vse to vodi v malo globlje pogovore, ki jih imaš lahko z najstnikom/co. Ker kolikor poslušam mame okoli, se takrat enkrat navadno pogovori med starši in otroki zreducirajo na "kaj bo za kosilo" in "kdaj prideš domov". Pa je škoda. Ker živimo z najboljšimi ljudmi na svetu... Ne mislim, da si moramo postat zaupni prijatelji in verjamem, da je odnos med odraslim otrokom in staršem še vedno drugačen, vseeno pa mislim, da lahko spustimo stari model, ki očitno ne dela in najdemo nekaj boljšega:).