Zadnjič mi je ena zvesta prijazna bralka napisala luškan komentar, da si želi še več o pospravljanju in opravilih, saj imajo z otroki ravno debate o tem zakaj je to treba in kako oni to ne bi:D. Hehe, komu zveni znano?
Kar se tiče tega, kako sem/sva (lubi bi iskreno povedal, da tu on nima kaj dosti zraven in moram priznat, da se kar strinjam:D, se pa zdaj trudi, da bi jim preverjal listke, tako da upanje ostaja;)) to dosegla - to še ni čisto doseženo, je še "v delu" - naredijo sicer, kar jim rečem, prej ali slej (včasih je treba večkrat rečt :D, seveda pa je cilj to, da jih na to ne bi bilo treba spominjat in bi naredili sami in potem mogoče nekoč (mokre sanje) celo sami videli, kaj je treba naredit in to naredili, čeprav to ne bo njihovo delo. Tako da - bom pametna čez par let:D. Zaenkrat kadar je vse ok (počitnice), kar naredijo vse, kar je že rutina. Kar je ekstra, se včasih pozabi. Ko je kup drugih reči, je problem.
Ampak na splošno zaenkrat kar dobro gre - glede na našo kulturo, seveda - v Aziji marsikje 5 letniki naredijo več kot naši vsi trije hkrati, ampak tisto se mi pa tudi ne zdi prav - ne mislim, da so njihovi starši krivi, ker verjetno nimajo izbire, ampak za svoje otroke bi si želela, da imajo tudi otroštvo, glede na to, da imamo tak luksuz, da jim ga lahko nudimo (ki ga precejšen del sveta nima). Je pa dobro, da se vsi (starši in otroci) tega zavedamo - da obstajajo tudi druge situacije, druge kulture, drugi načini, kjer otroci delajo ko nori - ker če jih boste primerjali samo s svojimi sosedi, ki imajo še bolj razvajene otroke, potem se vam bo zdelo, da jih ultra preveč izkoriščate, ker morajo po kosilu mizo pobrisat :D (vsekakor pa se bo to zdelo njim;). Zato vedno zagovarjam "celo sliko". In to velja za vse, tudi nas, starše - tudi mi se lahko primerjamo, vzamemo dobro od povsod in pustimo slabo. Recimo od mene vzamete vse dobre ideje za ustvarjanje z malimi in pustite meni mojo razmetijo;). Mislim, če jo kdo hoče, tudi naj izvoli, ampak ne bi ravno reklamirala;).
1.) Ta celostna slika je dobro izhodišče, če vam mali začnejo slučajno s tistim znanim: "Ampak mojim sošolcem/kam pa ni treba!" No, moji vejo, da mi tega ni pametno rečt, ker zbudi v meni pošast, ki jim zagrozi z NAJHUJŠO GROŽNJO, kar jih poznajo: "Prav, potem bom pa tudi jaz taka mama, kot so mame od vaših sošolcev!" Vedno pobledijo: "Ne, mami, ne, saj bom pospravil/a, samo to ne!" Dela vsakič, pri vseh treh :D
Otroci niso neumni: tudi oni znajo primerjat - tudi oni vejo, koliko se trudite in vejo, koliko jim to, kar jim jih nudite, pomeni. Ne bi zamenjali, vsaj večinoma, ne. *Če bi radi zamenjali, je mogoče čas, da se mi zamislimo, ker očitno nekaj delamo narobe... Ne vem, kaj je tisto nekaj, kar vaši otroci posebej cenijo pri vas, ampak prav gotovo je nekaj, saj tega bloga vseeno ne bere ravno naključna publika;).
Moji mali recimo dobro vejo, da "normalne mame" ne grejo delat gigantskih raviolov v petek popoldne, kaj šele v ponedeljek! Da večina ljudi ne dela domačih njokov, lazanij, kaj šele domačega sladoleda xy vrst, da večina celo ne kuha vsak dan skupnega kosila (kar se jim zdi čisto nezamisljivo:D) in da si nobena od njihovih prijatlejic ne more izbrat obleke po želji za prvi šolski dan, rojstni dan ali kar tako. Da večina staršev ne zna popravit vsake igrače, ki so jo razsuli. Da večina otrok ni tako dolgo na morju. Da so med počitnicami večinoma precej pri babicah itd... Da lahko oni vprašajo vse, tudi tabu teme, pa jim bom odgovorila in da jih bom poslušala, če imajo kakšno pritožbo ali željo. Da družinski sestanki drugod niso pravilo in da to vse skup vseeno zahteva precej energije. Vejo, da ni povsod tako, saj imajo prijatelje in sošolce in se pogovarjajo;).
Sama sem jim razložila, da zahteva tak način življenja, kjer mama reče ja vsaki bedariji, ki si jo izmislijo, malo več pospravljanja. Če šivaš, so nitke. Če pečeš kruh, je moka povsod. Če delaš karamelo, je povsod lepljivo. Če delaš čokladni sladoled, je par piskrov za umit. (Ja, zdaj smo na morju in non stop kuhamo:D) Če delaš z otroki karkoli s papirjem, je kup papirčkov velikosti od pol mikrona do A4 povsod po tleh še par tednov:D. Če delaš z glino... tja rajši ne bomo šli, ok?;)... Če delaš domače lučke, pa to pustiš delat tudi otrokom, jih preveč napolnijo in ker ima led večji volumen kot voda, gre vse skup čez in se polije, ker ravno zmrzuje in je nekje vmes... in je cel predal svinjski. Če otroci raziskujejo in čistijo ribe... ne, tja tudi ne bomo šli... Iščejo sipino vrečko s črnilom?... Se razumemo, ne?;)
Ko je starejša imela enkrat take izpade, sem ji lepo povedala, da se lahko tako zmenimo in ji ne bo treba nič, tako kot sošolcem, AMPAK potem pa tudi ne bomo delali nič, česar oni ne in bojo enako časa v šoli in tudi tam jedli. Takrat je prebledela in še zdaj vsakič, če to omenim:D. Zato je zdaj to tista ultimativna grožnja:D. Dejansko: če otroci jejo vse obroke v šoli in so v podaljšanem bivanju, potem pa doma gledajo risanke ali igrajo igrice na telefonu, potem res ni prav veliko svinjarije.
Moji mali pa strastno sovražijo šolsko kosilo - gospod, ki ureja prehrano je izredno prijazen in se trudi, celo dovoli jim vsake toliko probat in plačamo samo kosilo, ki ga jejo, če ga kdaj pozabijo vzet od doma:D, vendar kuharice ne kuhajo ravno po njihovih standardih (zelenjava in testenine so razkuhane, preveč je mesa, preveč mastno, premalo začimb, preveč slano, solata je ubita v kisu, pa surov česen je gor, itd itd...) Domov pridejo takoj po šoli in seveda potem doma počnejo vse mogoče in temu primerno naserjejo svoje bivalno okolje:D.
Razložila sem jim, da vsi skupaj večinoma čistimo za NJIMI, ne za mano (sem bila še sama presenečena, ko sem bila lani prvič 5 dni sama, pustili so mi totalni raztur in sem ves čas pucala za vsem, pa vseeno je bilo vsak dan lepše - nisem mogla verjet, da res ni praktično skoraj nič od mene) - in za sabo res striktno počistim, že zaradi zgleda (pa tudi všeč mi je, če imam čisto - in to vejo, saj vidijo razliko med mojo sobo in vsem ostalim stanovanjem:D - vključno z očijevo sobo - zato pa on ne sodeluje toliko pri tem "vzgajanju za gospodinjstvo", saj vedno zelo hitro zapnejo v smislu: "Saj ti tudi ne! Kaj mi težiš, kako imam sobo, svojo poglej!" Resnici na ljubo ima v svoji sobi veliko stvari, ki pripadajo drugim ljudem (sramežljivo dvigam roko:D - moje škatle starih cot za predelavo ehm ehm...). Saj so lepo naložene ena na drugi:D. Ampak hočem rečt - zgled tudi nekaj malega šteje;).
2.) S svojimi otroki sem kar se da iskrena (tudi z drugimi ljudmi, ampak pri njih pa res! Malim otrokom moraš še marsikaj "olepšat" ali se direkt zlagat, velikim na srečo vedno manj;). Povem jim po pravici, kot mislim, čeprav se mogoče komu to ne bo zdelo primerno za njihovo starost (trenutno 9, 12 in 14):
- da se mi ne zdi fer, da bi jaz ali midva pospravljala za vsemi, ker nočem bit samo mama in gospodinja in to, da imam otroke, še ne pomeni, da sem se javila za to:D. Da dokler so mali, itak da moraš vse za njimi naredit, tudi če pomagajo:D, ampak zdaj so večji in so lahko že zares v pomoč, ki mi zelo prav pride.
- da je za občutek pripadnosti, ki ga vsi rabimo, treba tudi nekaj naredit za to skupnost, ki ji želiš pripadat (v tem primeru družino)
- da nočem, da bi dobili vzorec, da mama pa za vsemi pospravlja, ker potem bi punci tudi sami tako živeli in ne bi imeli nič od življenja ("clean house is a clear sign of wasted life":D)
- da nočem, da bi mali dobil ta vzorec, ker potem ne bo dobil nobene fajn punce - ker tadobre tega ne bojo tolerirale, torej mu bojo ostale samo tiste s kakim večjim problemom - lahko se tole ne bere politično korektno, ampak spolna selekcija ni bila nikoli politično korektna - boljši fantje lahko zbirajo med več puncami - tak ki več da, ki je fajn, ga bo skoraj vsaka hotela - kar je za fanta res fajn;). Ta razlog mu gre mimogrede zelo na živce (itak, pri 9ih:D), ampak je res.
- da se ti mogoče v tistem trenutku nekaj res ne da naredit, ampak da je zelo verjetno, da se ne da tudi drugim članom družine - nekdo pa mora naredit... In da je fajn, da se vsak kdaj žrtvuje;).
- da večina sveta ne zavija otrok v vato in da nimam pojma, kaj bo prihodnost prinesla - da je doslej res šlo vsaki generaciji boljše kot prejšnji in upam, da bo še naprej tako, vendar pa glede na podnebne spremembe, se to utegne spremenit in bodo v tem primeru za vire tekmovali z vsemi tistimi, ki znajo delat in bi rada, da so pripravljeni, če bi bilo treba fejst delat, da jim to ne bo taka groza, da bojo vseeno lahko srečni. Da tudi če bo vse super duper najbolj fajn (kar upam, da bo in vsi na to računamo), bojo glede na to, da si vsi trije želijo imet otroke (jej, bom babica! Samo ne prehitro, mulci, mate še vsaj kakih 15 let časa;) - no glede na to željo, bo v njihovem življenju prav gotovo prišel čas, ko bojo MORALI delat ko budale, brez veliko spanja in zelo na minimumu... ker je to pač tako, ko imaš male otroke - če jim seveda hočeš dat najboljše izhodišče; verjamem pač, da dojenčka ne smeš pustit jokat, da se moraš odzvat na otrokova povabila itd... in vse to skup z vsem gospodinjstvom in skrbjo za osebno higieno tega malega bitja... je VELIKO! Sploh če jih je več. To je dejstvo! Pač je. Nič ni nefer, samo pač to obdobje je naporno! Nekateri pozabijo, jaz se šele zdaj dobro zavedam, KOLIKO energije sem vložila v ta mala bitja;). Oni to vejo, ker so bili zraven;). In vejo, da si tudi sami želijo to. Ni jim všeč, ko sosedov dojenček joka, torej jim ne bo, ko bo njihov in se bojo trudili nekaj naredit. Torej jim bo takrat naporno. Najboljše da se naučijo, da pač včasih narediš nekaj, ČEPRAV se ti ne da.
- da je to po precej študijah ena od bistvenih lastnosti, zakaj nekomu uspe, drugemu pa ne - da ima nekdo ta "grid" - upornost, da vseeno naredi, tudi ko rata težko. In vsak dan pospravit nekaj je težko - dokler ne postane navada. Imam srečo, da naši mali radi berejo. In berejo tudi knjige za odrasle. Tudi knjige o vzgoji. Tudi knjige o psihologiji. Tudi knjige o tem, "Zakaj nekaterim otrokom uspeva" (Paul Tough, fajn knjiga, mimogrede, priporočam!) In potem vidijo, da to, kako vzgajam, ni iz trte zvito, ampak imam za svoje odločitve navadno vzrok. In potem bolj zaupajo. Še vedno vsake toliko preizkušajo meje - tako s tem, kaj je treba kot s tem, da pač ne naredijo, pa če nihče nič ne reče, jupi;). Ampak če sva striktna pri pregledovanju nalog (strikten pomeni vsak dan, zmenjeno imamo po kosilu), potem to lepo dela.
3.) Ta točka se mi zdi tudi zelo pomembna: sama rada vključim otroke v debato in odločanje o tem, kako bi kaj imeli (pospravljeno, urejeno, kakšne smetnjake, če jih oni praznijo, imajo pravico odločat, če jih jaz, potem nimajo kaj mrdat - pred kakima 2 mesecema smo na zlatolaskino željo zamenjali, kako imamo smetnjake v kuhinji, ker je odnašala smeti. Prej sem jih dala drugače, ker so sicer ves čas metali mimo njih. Kdor pospravlja svinjarijo, lahko odloča, ne glede na to, kdo to je). Ne dajem jim delat dela, ki bi imelo vrednost zame, zanje pa ne. Svoje kaprice naredim sama, oni delajo to, kar je za skupnost dobro in se vsem zdi potrebno: vsi hočemo imet čisto mizo, ko gremo jest, vsi hočemo jest iz čistih loncev, pomest moramo za njihovimi drobtinami, ne za mojo obsesijo, itd... Ne dajem jim loščit nekega starinskega pribora, ki bi meni veliko pomenil, njim pa nič. Ni jim treba loščit čevljev (pa kaj je s tem loščenjem?:D) Ni jim treba likat oblekic (sem jih pa naučila, da jih lahko, če želijo, ker lepše izgledajo - ampak od zmečkanosti ne bo noben zbolel). Sem precej tolerantna glede tega, kakšni grejo ven. Sem pa zelo natančna pri čistoči v kuhinji in kopalnici. Ne moreš se očistit v svinjskem in ne moreš kuhat v svinjariji, ker lahko okužiš hrano. Mali to lahko sprejmejo, ima logiko in jim je ok. Tudi sami se zgražajo nad kako svinjarijo, zato jim je jasno, zakaj je to potrebno. Loščenje jim ne bi bilo.
Popolnoma mi je jasno, da ne bojo hoteli delat nečesa, kar se jim zdi brez smisla. In jih čisto razumem. Še predobro se spomnim, kako neumno se mi je zdelo, ko sem morala zlagat SVOJE nogavice na točno določen način, ker je mama to tako hotela (da si moral v vsako nogavico dat roko, jo obrnit tako, da je bila peta zgoraj in potem obe nogavici skup zvit - meni je bilo čisto vseeno, če je peta na dnu in so nogavice zvite iz strani - še vedno mi je, že 26 let srečno živim tako). In sem si obljubila, da sama NE BOM taka mama in nisem!
In mislim, da ta mala sprememba naredi veliko. Svojim otrokom recimo pustim, da si sami najdejo način, kako bojo imeli zložene obleke. Pogoj je, da grejo v predale za obleke, jasno:D. Seveda sem jim pokazala, kako jih zlagam jaz, ampak spodbujam tudi to, da najdejo druge načine. Navsezadnje Marie Kondo verjetno več ve o zlaganju cot kot jaz, zakaj se torej ne bi učili od nje? In smejo probavat različne načine in ne rečem takoj, da to pa ne dela, ker je vse še v razsulu, ker načina še niso izpopolnili - jim dam čas - ampak če pa to traja dva meseca, je pa čas, da ga hitro naštudirajo ali najdejo drug način;). *Mali ima o zlaganju oblek svoje mnenje (da je nepotrebno:D) in ima vsake toliko cel ratur v svojih predalih... potem pa nič ne najde... tako da to so še debate;). Kot sem rekla - tole je še "v delu", sploh še nismo končali:D.
4.) Pojdite kdaj kam na obisk, da bojo otroci videli, kako kje drugje živijo: pojdite k prijateljem v tisto ultra zrihtano, moderno minimalistično stanovanje, kjer ni nobene ustvarjalne zadeve, vse pa je brehibno čisto! Otrokom bo tam zelo verjetno dolgčas. In bojo z veseljem prišli domov in ko bo treba ves ta šunder potem pospravit, bo lažje - ker imaš vedno odgovor: no, lahko imamo tudi tako kot tam... Pa ne bo treba nič pospravljat...
In pojdite kam, kjer je večji raztur kot pri vas (lahko pridete k nam na obisk:D), pa se otroci spet ne bojo dobro počutili, ker se ne bojo počutili varno ali jim ne bo dovolj čisto. Enkrat smo bili po naključju za kuhinjsko mizo nekje bogu za hrbtom in miza je bila cela mastna (tista stara mast, ki ne gre nikamor, ker je že del mize, ne nekaj sveže umazanega). Mali je bil še prvošolček, se mi zdi, ampak ga je to zelo pretreslo - še zdaj mi večkrat reče, da tam je bila pa res grozna miza. In ko jim povem, da če je ne bomo brisali, bo tudi naša taka, se jim zdi to zelo dober argument.
5.) Vsake toliko ovrednotite, kje se navadno zatakne, kje se vedno skregate - saj navadno se ves čas kregamo zaradi istih reči. Če je ves čas problem to, da ne odnesejo pravi čas smeti, razmislite, ali bi se dalo mogoče mali koš zamenjat za večjega (pri nas smo že imeli velike koše, ampak če ne bi imeli, bi predlagala to rešitev). Kdor največ uporablja, je mogoče najboljše, da tudi puca tisto reč - recimo mali največ papirja nastriže, zato on tudi odnaša papir v smeti. Če se ves čas kregate, ker otroci ne odnesejo in pospravijo svojih čistih oblek (naš nemesis), potem ugotovite, če je mogoče kak razlog - zakaj tega ne naredijo. Pri nas je recimo bil problem, ker so imeli tako nabutane predale z oblekami, da jih je bilo težko pospravit. Zato jim zdaj rihtamo omare. itd itd... Tako tudi oni vidijo, da se trudite jim olajšat stvari in rajši sodelujejo s svojim delom.
6.) * PS: malo za hec, malo za res: vsake toliko mi prekipi in zagrozim vsem 4, da bom šla k dediju (svojemu očetu) na Primorsko in pridem nazaj, ko bo pospravljeno:D. Da ne bo kdo dobil slike, kako je vse tipi tipi in se nikoli ne skregamo:D. Zlatolaska ima ubitač od sobe, mali ne priznava zlaganja oblek v predale, temnolaska pa pred kosilom vedno odmudri v svojo sobo, da ji ni treba nič pomagat... Rešitev? Zlatolaski delamo omare, potem bova skup našli način, kako bi ji bilo najlažje vzdrževat red, ker ta otrok res lahko sobo naserje v minuti - se pa zna tudi zaigrat v prazni sobi - vsaka medalja ima dve plati;). In vem, da si sama to želi, pa ne zna. Malemu bomo tudi kupili omare, da bo mogoče lažje (upam), verjeto pa bo to malo daljši proces (na srečo imamo še malo več časa;), temnolasko pa zdaj striktno kličem vsakič dol in vsaj zdaj med počitnicami, se je kar navadila in pridno pomaga. Zdaj je tako vse super - tu lepo pomagajo in imajo še kar pospravljeno, pa jaz ne hodim gor v njihovo sobo, kar tudi pripomore:D. Bom v torek objavila še, kaj tukaj, na morju, med počitnicami, delajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar