Gospodinjska opravila za otroke

 Od kod pa zdaj to? No, to je še ena navada, ki smo jo nekak spontano uvedli, pa se je lepo obnesla - večje spremembe v obsegu in načinu izvajanja gospodinjskih opravil, ki jih pričakujemo od svojih otrok, delamo med poletnimi počitnicami. A si nora? Takrat imajo otroci čas za zabavo! Pa ja ne bo takrat revež doma pospravljal! Pa ves čas nekam gremo, pa so dopusti, pa sprememba okolja, pa so pri babici, ki jih razvadi, pa je treba pakirat, pa vse,... kje se bom pa zdaj s tem ukvarjal/a? Zakaj pa ravno zdaj?

No, verjetno se vsi strinjamo, da enkrat se bo treba, ker še nisem srečala otroka, ki bi kar sam od sebe odrasel v krasno lepo vzgojeno bitje:D. Kdaj bi se torej rajši - med šolo, ko imajo otroci kup testov, pa "naj se rajši uči revež, zdaj imajo toliko vsega...", čez vikend, ko imajo športne aktivnosti "ah, danes ga res ne bom matrala, ko ima pa ravno tekmo jutri/je ravno prišel iz tekme...", ko greste dostikrat na izlet ali k tisti zgoraj omenjeni babici in vas sploh doma ni (stanovanje se pa kljub temu samo razmeče, to mi nikoli ni jasno:D)... Kdaj torej? Odgovor bo vedno "ne zdaj" :D.  

Ampak nekje moramo najt čas za to, če hočemo, da se otroci spremenijo v bitja, ki nam več pomagajo, da bojo nekoč sposobni živet sami in se ne bojo ves čas kregali s svojim partnerjem in bojo znali tudi isto od njega/nje zahtevat.
Ampak to naj bi prišlo spontano in sproti,... saj mali otroci radi pomagajo, to se bo samo razvilo... Jap, mali miceni otroci strašno radi pomagajo in zelo pomembno je, da jim pustimo, da pomagajo, čeprav naredijo več škode kot koristi, to je vsem, razen njim, jasno;). Ampak potem pride čas, ko se jim ne da več, vsak pri večini. Včasih so utrujeni od šole, včasih bi bili ves čas s prijatelji, včasih je kaj tretjega. Ampak gospodinjstva pa ni tako dosti manj (malo manj je, ko otroci odrastejo, priznam;), ampak še vedno preveč, da bi vse delali starši sami, vsaj za moje pojme. Mi vsak dan kuhamo in veliko ustvarjamo. Vem, da če bi bili otroci do 16h v šoli in bi doma samo gledali tv ali viseli na tablicah, ne bi bilo  tako nasrano. Ampak ta življenjski stil nam je vsem všeč, tudi njim... Torej pričakujem, da ga tudi pomagajo vzdrževat;).

Vem, lepo se sliši, da bomo vse sproti rešili, ne da bi karkoli načrtovali in če vam to uspeva, čestitam in se priporočam za nasvet, kako;). Ampak večina nas ni tam - večina nas nima popolnih otrok, popolnih partnerjev in ne samo to, celo sami smo daleč od popolnosti:D (sama imam izredno velike fizične spomenike svoje nepopolnosti - v obliki ogromnih škatel starih oblek za predelavo - nikakor ne najdem časa, da bi se jih lotila, hkrati pa se nikakor ne morem ločit od njih, ker vem, da jih nosit nihče ne more, so pa še uporabne za predelat in to je groza stran vržt:D) Mimogrede, če se kdo počuti poklican, da me spreobrne: ne, ne rabim pridige, ker dvomim, da bi kaj spremenila (verjemite, da so ljudje že poskušali:D - ampak edini, ki bi to lahko spremenil, je lubi, on pa tolerira to moje hrčkarstvo, tako da... sprejmem svoje nepopolnost na tem področju;).

Ok, sem zašla - ampak pod črto - vsi smo obupno nepopolni in ko taki nepopolneži živimo v skupnostih, ki se jim reče družina, ves čas skupaj... trčijo različni interesi en ob drugega... in jih je fino rešit. In najboljše je to reševat takrat, ko je najmanj drugih trenj in stresov in so ljudje najbolj dobre volje - torej poleti, ko ni šole - vsaj če nimate popravcev;). 

Takrat lahko ponastavite količino opravil, ki jih pričakujete od svojega podmladka, takrat mogoče tudi najdete več časa, da pregledate, kako so delo opravili (ker to JE ključno, če hočete, da bo narejeno). Ker pač ni treba ves čas nekoga nekam vozit;). Takrat lahko preizkušate različne kombinacije (kdo dela kaj in koliko česa), dokler ne najdete nečesa, kar se vsem udeleženim zdi pošteno in sprejemljivo (to je KLJUČNO!) - in potem to ovekovečite, da bo veljalo do nadaljnjega - do naslednje take ponastavitve (mi delamo generalno revizijo 1x letno, popravke pa navadno med vsakimi počitnicami).

Nekoč sem poslušala Juhanta, ki je rekel, da starši "premalo pričakujejo od malih otrok in preveč od velikih". Mislim, da se po opažanju kar strinjam s tem. Ne rečem, da mora malček ali 5 letnik pomivat nože, ampak svojo sobo pa lahko pospravi. Vse igrače, s katerimi se je igral, lahko pospravi. Tudi perilo si znajo pospravit v predal. Tudi pomest znajo (ne bomo zdaj o tem, kako;) - ampak so učljivi, če jim pokažeš - ne pa da rečeš super, potem pa greš pometat za njimi - to se bo vama obema zdelo blesavo in noben ne bo tega dolgo počel). Niso neka nebogljena bitja. Samo trajalo bo. Ampak se splača - za kasneje - take a tip from one who's tried. 

In ko malo zrastejo, pa se jim ne da več, si ne rečt, da "naj rajši šolo pridno dela", ali pa da 8 letnik ni dovolj star, da bi nekaj konkretnega pospravil/počistil. Je. 8 letnik je že zelo sposobno bitje: če kdo ne verjame, pa naj pobrska po netu, imaš milijon videov, kaj vse delajo zelo zelo mali otroci... Ne rečem, da bi morali svoje vzgajat tako rigidno, da bojo drilali neke reči tako, da bojo pravi mojstri v tem. Ampak tudi ne rečem, da jih pa moramo samo pustit, da se učijo v šoli, naredijo dn in hodijo na trening in to je to. Nekaj vmes;). 10 minut aktivnega pospravljanja za družino (to pomeni ne samo za sabo) na dan - to se mi nikakor ne zdi preveč, se pa kar pozna. Pa kakšne reči sproti: da odnese vsak svoj krožnik v pomivalca - to je dodatni bonus, da bojo potem lepo pojedli iz krožnika - ker se nobenemu ne bo dalo potem ostankov metat v koš (vsaj pri nas je tako:) in ali spirat krožnika pod vodo:D.

Mi imamo sistem listkov, kjer je gor zelo podrobno napisano, kaj ima kdo za naredit vsak dan - dela je za cca 10 minut če lepo delajo ali 15-20, če se vmes valjajo ali smilijo samim sebi - izjema je petek, ko morajo pospravit svojo sobo, kar lahko traja precej dlje, če so jo vmes fejst nasrali, ampak so si sami krivi in tu sem tudi najbolj prizanesljiva :D. Bom enkrat naredila posebej objavo, če koga zanima, kaj imajo za naredit in kako to izgleda, ker je res dober pripomoček... Mogoče se vam to ne zdi velika pomoč, ampak meni se pol ure gospodinjstva na dan manj kar pozna! In oni to vejo. Ker jim povem. 

"Kaj zdaj misliš, da se bom vsakemu najstniku zahvaljevala, ker je pa pobrisal mizo pa odnesel smeti? Saj je tudi on nasral!" Takole je: če jih je odnesel sam od sebe, pravočasno (preden vse ven leti ali smrdi)... potem ja, če vidiš, je fajn omenit. "Pa saj to je vendar njegova dolžnost!" Ja, ampak a vam ni fajn, če vam šef v službi reče hvala za poročilo, ki ste ga morali (vaša dolžnost;) napisat ali pa če partner opazi, da ste naredili nekaj, česar sam ne mara delat (lubi recimo VEDNO spuca pekače - sama SOVRAŽIM pomivat posodo (ker sem jo kot mala morala vsak ljubi dan za 5imi ljudmi, ki niso nikoli pazili na količino), sploh pa sovražim pucat velike štoraste reči! 100x rajši pomijem ves pribor in kozarčke kot pa en velik lonec, v katerem se je nekaj konkretnega kuhalo... (imamo pomivalca, ampak ga vedno napolnimo do konca, pa še kaj ostane - kot rečeno, kuhamo vsak dan za 5 ljudi in če kdo ne verjame, da se toliko nabere, vabljen na ogled:D)... In če se spomnim, mu rečem hvala. Čeprav tudi on tu živi in je tudi on jedel iz tistega pekača... Ampak hej, a ni to bolj fajn? *On recimo ne mara umivat kavokuha ali česarkoli, kjer rabiš zobotrebec, da spucaš. Meni to ni problem. Zakaj si ne bi olajšala stvari:) Zgledi vlečejo;).

Otroci so PAMETNI. Če bojo videli, da vidite in cenite njihov trud, se bojo trudili. Ker se splača marsikaj naredit za to, da se počutiš koristen in del skupnosti in da je ljudem, ki jih imaš rad, lepše, to je nagrada, ki jim več pomeni, kot če bi jim opravila plačevala (jih ne, vsi smo del družine in to delo je "za družino"). Otroci niso neka lena grozno sebična bitja, ki ne bi hotela nič prispevat k družini. Če svoje male vprašam: "Kaj bi se ti pa zdelo fer? Da to jaz naredim?" bo VEDNO odgovor: ne! Njim se tudi ne zdi fer, da bi mi delali za njimi. Vejo, koliko so sposobni: mala se dvigne na palici (chin-up)14x, jaz pa nikoli... katera je zdaj močnejša:D... Vejo, da znajo marsikaj in da so sposobni in nočejo bit zajedalci. Izkoristite to! 

Zmenite se, tako da bo vsak delal tisto, kar bi najrajši in če je treba, še kaj drugega, s čimer se bo strinjal. In držite se svojega dela dogovora: če je vaš razlog - "lej, če vi naredite to, imam jaz več časa za vas," bo to delalo samo, če boste potem RES imeli več časa za njih. Ne pa, če boste potem tisti čas, ki ste ga dobili, zabili na telefonu, za računalnikom ali za knjigo;). Saj vem, da ste pametni in fajn in ne bi tega nikoli naredili, ampak včasih vsakega zanese, pa je fajn, da se malo počekiramo včasih;). Vsaj taki nepopolneži kot smo mi;). Če kdaj rabite pomoč samo zato, ker ste zmatrani do konca in rabite počitek, to POVEJTE TOČNO TAKO! Sploh najstnikom! Najstnik vam bo šel na roko, če ga prosite za uslugo (da naredi kaj dodatnega recimo), ker ste crknjeni - ker ve, kako je to. Ne bo pa naredil, če ga boste napadli, zakaj morate ves čas vse delat za njim in bi mu radi na ta način podvalili še nekaj dodatnega. 

Zato pa rabimo te kalibracije - ker otroci rastejo in so vsako leto več sposobni - in zato to delamo poleti, ko smo vsi najboljše volje, ko je dolg dan, ko ni šole, ko je manj stresa... A sem vas prepričala?:D