Najstniki

(moji "nasveti" čisto na dnu, če se komu ne da vsega brat;)

Najstniki so baje čisto svoja bitja, ki nimajo želje po komunikaciji z ostalim svetom, tako mi pravijo. Ne vem. Sama imam dve najstnici, ki to nočeta bit in mala pravi, da to vsekakor še ni, ker je stara dvanajst, kar je v angleščini še "tween" in ne "teenager"... Ok, miška, bodi, kar si želiš;). Zame boš tako vedno moja mala punčka, pa tvoja sestrica tudi, kot sem vama že obljubila;).

Starejša se je že sprijaznila, da bo za večino sveta najstnica, vendar moram priznat, da se še ne obnaša preveč najstniško, razen občasnega zavijanja z očmi, ki pa je, moram priznat, pogosto prav srčkano. Zaenkrat ne meče ne nje, ne malih dveh. Vem, vem, bom že videla! Vem, vem, nimam pojma in nočem bit pametna - razmišljam samo o tem, kar vidim, pri otrocih, ki so stari toliko kot naši (13 (kmalu bo celo 14), 12 in pol in 9 in pol trenutno). 

In vem, da se starši zelo različno odzivajo na tele najstniške stiske in upiranja. In čisto možno, da me za prvim vogalom čaka cela štala! Razumem in nočem nikomur solit pameti. Vseeno pa imajo tudi najstniki par človeških lastnosti;).

Po mojih opažanjih imajo najstniki navadno radi iskrenost in humor. Celo če pride od nekoga, s katerim si niso sami izbrali preživljanja prostega časa. Naj dam primer, da bo malo lažje, ker je vedno vse lažje na primeru: zadnjič smo se zmenili (po več letih prepričevanja babi;), da sta babi in deda prišla na Primorsko, kjer živi dedi (moj oče), da so fantje lovili ribe. Krasno je naneslo, da je bil isti čas tam tudi lubijev brat z družino. Naši otroci so zelo podobno stari - njihova prva fanta sta po pol leta starejša od najinih punc, zadnji fantek pa je par let mlajši od najinega (midva sva pač kampanjica, kaj češ;). Vse prav, vse ok. Razen, da se enemu od nečakov REEEEEES ni dalo bit tam. Ni delal nobene štale, samo dal je pa jasno vedet, da mu je to odveč;). Razumem ga, da se mu ne da več preživljat časa z družino.To je baje normalno in čakam, da se to zgodi tudi pri nas (na srečo se še ni, se pa že par let pripravljam in čudim, da se še vedno hočejo cartat:).

Mislim, da si tudi najstniki želijo neko strukturo in hierarhijo, ki se ji bodo sicer upirali (kot je to pri malih otrocih), vendar jo vseeno rabijo. Tokrat je štirinajstletnik sicer moral zraven, ker je bil mami nekaj dolžan, vendar je bilo to zadnjič, kot mi je razložila njegova mama, zato nameravajo prodati avtodom, saj je še premali, da bi ga samega pustili doma (kot je mama rekla, bi jim razsul hišo, saj je prepričana, da bi 1 h potem, ko bi odnesli pete, mali že priredil pri njih zabavo:D). Ji čisto verjamem. Pri starih starših noče bit, ker tam nima prijateljev, s svojimi pa tudi noče več. In nastane problem... 

 Starša sta ga vprašala, kaj bi mu pa bilo všeč, kam bi lahko šli skupaj, pa je rekel, da kakšne tuje prestolnice, to bi šlo... Nič nimam proti potovanju v tuje prestolnic. Nič nimam proti kompromisom. Vseeno pa mislim, da ni rešitev, da se cela družina prilagaja enemu članu, mislim, da to tudi za tistega ni dobro... Z avtodomom sta imela starša precej veselja in po pravici povedano se mi zdi škoda. Mogoče je to samo povod in ne razlog, mogoče sta se tudi sama najedla, vendar nisem bila ravno prepričana. Vem, da je lahko govorit, ker (še) nimamo takih problemov. Vem, da imam dve punčki, ampak brez skrbi, imam tudi fantka, vse me še čaka;). Ampak vseeno mislim, da je v vsaki skupnosti boljše delat kompromise - enkrat popusti en, drugič drugi.

Ok, draga moja, ampak KAKO??? Najstniki so grozni, nimaš pojma! Verjamem, ampak naj vseeno poskusim - kaj je doslej delalo pri mojih najstnicah:

- razložite najstnikom,  KAJ se jim dogaja in ZAKAJ. Več kot razumejo, lažje jim bo (pa še biologije se jim ne bo treba piflat, ker bojo že vse razumeli;). Če vedo, da so zdaj bolj občutljivi, bodo morda včasih pogledali za nazaj, ali je bratec res tako grdo rekel nekaj ali pa imajo mogoče samo slab dan in vse slišijo malo bolj napadalno. Če razumejo, kaj se dogaja v njihovem telesu s hormoni, jim bo lažje prenašat vse to nihanje (ker to se dogaja tudi mojima puncama, samo ju ne obremenjuje toliko, ker vesta, kaj je to in zakaj in da bo minilo). Pred časom so temnolasko precej metali hormoni - ne v smislu seksualnega razcveta, ampak bolj čustveno - bila je res zelo občutljiva in hitro postala otožna ali zelo dramatično jezna ali žalostna. Če je bila otožna, ej vedela, da se lahko pride samo stisnit (jasno mi je, da se moj mali, ko bo najstnik, ne bo hotel stiskat z mamo:D - ampak pri puncah to gre;). Če je bila žalostna ali jezna, pa pač počakaš, da prvi naval mine in ko se spet vklopijo prednji možgani razčleniš situacijo. Navadno so precej zmedeni in tudi njim ni to všeč - ampak če jim razložiš, da v bistvu niso nič krivi, da se jim to dogaja in da se je vsem, v taki ali drugačni meri in obliki... jim je lažje. Naučiš jih krotit kake impulze, da ne naredijo kašne prevelike štale takrat, to je pa to.

- bodite iskreni. Ja, vem, trapasto je, ampak včasih je boljše bit trapast, ker mislim, da so najstniki že dovolj veliki, da itak vidijo skozi tiste blesave fasade. Na tem dotičnem druženju se je dečko ves čas držal bolj pri strani, za živo glavo se ne bi nasmejal in ko smo končno šli, smo bili slučajno malo bolj skupaj, pa sem mu rekla z nasmeškom "kako čas beži, ko si v dobri družbi, a ne?" In ne boste verjeli, fant se je nasmejal! Vedel je, da mu ne očitam tega, da bi rajši bil s prijatelji in vedel je, da razumem, pa je to bilo nekak ok celo od neke tete, ki jo vidi parkrat na leto (živijo v tujini). Ni treba, da smo vedno "odrasli" - lahko smo iskreni: hej, mogoče nikomur od nas ni toliko do tega, ampak se splača za kak lep spomin kasneje ali ker to nekomu drugemu pomeni itd...

- sprejmite, da jim nekaj ni ok, dovolite, da to izrazijo, ampak to še ne pomeni, da morate vse svoje plane spremenit, da se bojo nasmehnili. Saj najstniki razumejo, da se ves svet ne vrti okoli njih. Vsi si kdaj želimo bit pocrkljani in vsi kdaj rabimo, da se nam ljudje prilagodijo, vendar vsi razumemo, da to ne gre ves čas. Če rabi čas, da se kuja, mu ga dajte, hkrati pa naj bo vseeno vabljen zraven (to ni vedno besedno).
Mimogrede: tudi moj mali je bil zvečer po vsem skup že zmatran in nerazpoložen (vstal je zgodaj, oči je bil malo nervozen, ker ni vedel, kako bo šlo (deda je bolan), ves čas se je nekaj spreminjalo, kot je pač to normalno kadar je veliko ljudi, nismo imeli naše hrane itd - pač nabere se več mali traparij...) Na srečo je še mali in sva se lahko stisnila (stiskci vedno pomagajo;) in sem mu lahko razložila: "Razumem, da se ti ni dalo, ampak dedu je to res veliko pomenilo, saj si videl in to je nekaj, kar mu lahko damo. In včasih je kaj v tistem trenutku neprijetno, kasneje pa postane lep spomin." In potem smo razglabljali o tem, kako je to mogoče in kako se to zgodi in na koncu je bil ok. VEM, da to ne bo šlo, ko bo najstnik - ne bova se crkljala, ampak upam, da se bova vseeno še lahko iskreno pogovarjala. 

In še zadnji, za moje pojme najboljši nasvet:
- vprašajte jih po rešitvi: pri nas to strašno dobro deluje! "Kaj bi pa ti rad/a? Kako bi rad/a, da reagiramo? Kaj naj bi po tvoje naredili? Kako bi rešil/a situacijo? Kaj bi se pa tebi zdelo fer?" in najbolj pomembna: "Kaj pa ti rabiš/si želiš od mene?" Prvič oni vidijo, da ni prav lahko najt neke pametne rešitve in bolj sočustvujejo s tabo, ki se trudiš, da bi prav reagiral. In hkrati ti lahko dajo dober nasvet. Dobiš zelo iskrene in dobre odgovore, ki jih je vsekakor treba resno jemat. Najstniki, ki smo jih vzgojili, nočejo bit zajedalci, nočejo, da smo jim sluge in hočejo bit fer člani tropa - iz tega ven se da marsikaj zmenit.
Hkrati ga pa tudi mi poserjemo. Tudi če nečesa nismo hoteli (kot starši), lahko se otroci tako počutijo - in potem, ko vse to privre na plano, se lahko zadevo uredi. Otrok ali najstnik vidi, da res nisi hotel, da bi se tako počutili in da ti ni vseeno, da ti je hudo, če si ga prizadel in ti mu razložiš svoje motive, zakaj si naredil nekaj (in vidi, da je bil navadno nek banalen blesav razlog) in prideta skup. 

Pri nas to vedno uspe - praksa dela svoje:D. Nihče ne želi pometat stvari pod preprogo, se zgodi, da se bi najprej rad pogovoril en, potem pa drug, ampak oba razumeta, da je treba najt čas, ko bosta oba pripravljena na pogovor - in navadno ga hitro najdemo, ker si navsezadnje prav nihče ne želi bit skregan;). Imamo šimpanzje pravilo, da ne gremo skregani spat;). Včasih pa si moramo vsi ohladit glavo, preden lahko kaj konstruktivnega pripomnimo. Najstniki pri tem niso izjema.

Tako, zdaj pa samo čakam karmo, da me v rit ugizne:D... Se vedno malo bojim pisat take reči, ker se mi zdi, da samo kličem hudiča, "ko sem pa tako pamenta":D. Ampak ko pa faza mine, pa že pozabim, potem pa nikoli ne napišem... Pa mogoče vseeno komu kaj prav pride.

PS: povejte, če tole "modrovanje" komu prav pride, ali je bolj teženje - ker čisto razumem, da se lahko razume na oba načina in nočem staršem pametovat brez veze;). Pa da ne tvegam karme za brezveze, hehe:D.