Ste ga že kdaj naredili? Kaj pa? Naravoslovni dnevnik. "Kaj hudiča pa je to?" Lahko je navaden zvezek, lahko fensi skicirka, lahko si ga sami izdelate iz risalnih listov ali česarkoli podobnega... Moj je iz risalnih listov in naslovnica je iz škatle od kosmičev ali testenin.
"Ok, ok, razumem, ampak zanima me, zakaj se uporablja!" Za to, da vanjo lepimo raznorazne spominke iz naših pohajkovanj v naravi, da vanj rišemo in slikamo spomine iz izletov, da skiciramo zanimive reči na sprehodu... Omejitev je nebo!
Lahko vanj nalepite pero, ki ste ga našli v gozdu ali na travniku ali pa sprešan list triperesne deteljice, ki ste ji dodali četrtega (kaj, saj pravijo, da je vsak svoje sreče kovač;). Lahko pa svojo najdbo naslikate in daste domišljiji prosto pot pri oblikovanju in barvah - nihče ne pravi, da mora bit naravoslovni dnevnik realističen - prav nikjer še nisem videla takšne zahteve! Lahko seveda rišete realistično, če znate, ampak za naravoslovni dnevnik to sploh ni potrebno!
V čem pa je potem trik? Trik je v tem, da tako bolj pozorno opazujemo naravo, okolico in se bolj sprostimo, ker nismo z mislimi v službi pri tečnem šefu ali tistemu druženju, ki nas čaka, pa se nam ne da ali pa pri delu, ki se je zataknilo. Trik je v tem, da ko si naslikamo nek trenutek, si ga bomo zapomnili - ne glede na to, kako zanič bo slika - preverjeno velikokrat, na več ljudeh, zato res lahko zagotovim, da je tako! In ne samo to! V nasprotju s tistim klikom na telefonu ali fotoaparatu, da naredimo sliko, terja risanje malo več pozornosti (razen če seveda profesionalno slikate in iščete pravi kot in osvetlitev, se ukvarjate s kompozicjo, itd itd...) - ker moramo bit bolj osredotočeni na svojo skico, se nam vsi občutki, ki smo jih imeli ob tem, nekako bolj vtisnejo v spomin - ne vem točno, kako to deluje, kateri hormon je pri tem tako prisoten, vem pa, da deluje!
Zato poskusite kdaj! Če so listi v zvezku pretenki, da bi nanje lahko kaj pametnega prilepili, zlepite dva ali tri skupaj, da jih učvrstite. Enostavno, poceni, pa naredi veliko veselja! Vsem;). Pa še če se ustavite na sprehodu pri tisti omiljeni luži, ki je naše dete ne more prečkat, ne da bi se igralo tam vsaj pol ure... nam je malo lažje počakat, če vmes to dete rišemo;). Ali pa kakšno bližnje drevo. Ali pa če vmes iščemo popoln listek za našo zbirko...
PS: se opravičujem, ker je slika v angleščini, ampak iz mojega prihajajočega tečaja, ki je namenjen malo širšemu občinstvu;).
PS: se opravičujem, ker je slika v angleščini, ampak iz mojega prihajajočega tečaja, ki je namenjen malo širšemu občinstvu;).
Ni komentarjev:
Objavite komentar