Torbici za kosilo

Vem, da večina otrok je kosilo v šoli in ne komplicira in nimam nič proti temu (tudi moji mali so večkrat poizkusili to, pa jim me je po par mesecih vedno uspelo pregovorit - če popustiš enemu, moraš vsem;). Namen te objave je samo pomagat tistim, ki si iz takih ali drugačnih razlogov (nekateri ne smejo šolskega kosila zaradi zelo strogih diet, na primer) nosijo hrano s seboj - v šolo ali na delo... (to je namreč boljše in bolj ekonomično;).

 

 Kot sem že pisala, imajo najini otroci rajši domačo hrano, zato si kosila nosijo s seboj (kot tudi midva, kadar ne delava od doma;). Ker pa je bil s temi škatlami in termovkami vedno križ v nabasani šolski trobi, saj je zdaj včasih treba nosit vse domov, drugič se ne sme nič... pa potem niso smeli nazaj gor v garderobo po karkoli so že pozabili, ko si jih prišel iskat (in moj mali je včasih pozabljive sorte;), je bil problem s prinašanjem vseh teh škatel nazaj domov... Ker nikoli ne veš, kako bo, se je najboljše na vse pripravit:). Zato sem mu za rojstni dan naredila torbico za kosilo, v kateri je dovolj prostora za največjo škatlo za kosilo in termovko... Zdaj bo vse na enem mestu, se ne bo valjalo po torbi in naj bi v principu to odnesel s seboj v jedilnico na kosilo, pa potem ven, če bojo šli potem ven in ni noebene komplikacije, kam naj kaj da, ni mu treba hodit v razred ali pozabljat na igrišču... (*Držite pesti, da bo delalo:) Poročam čez par mesecev;)

Kosila za sabo imajo še eno fajn prednost: da jih lahko jejo tudi na igrišču, po kosilu, v podaljšanem bivanju. To je posebej pomembna prednost zdaj, ko imajo za kosilo na voljo samo 15 minut (vsaj tako je bilo pred karanteno in dvomim, da bo sedaj boljše - če hočejo vsaj približno zadostit ukrepom nemešanja skupin in zračenju, potem verjamem, da drugače ne gre). Za moje otroke je to premalo, da bi se najedli do konca, ker so navajeni bolj uživat v hrani in jim nočem težit, da naj hitro jejo, saj naj to ne bi bilo dobro, poleg tega nimam občutka, da žnarajo in tudi sama ne pojem kosila v 15 minutah. Tako da... je čisto fajn, če lahko jejo tudi kasneje in delijo hrano še s sošolci/kami, ki so tudi še lačni (ok, ne vem, ali se bo to zdaj smelo, včasih pa je bil to cel žur, vse zlatolaskine sošolke so bile nore na granatno jabolko in zobale zrnca:) Saj pravim, da hrana povezuje!). Preden kakšno učiteljico zaskrbi za svoje sotrpinke: ne, učiteljice niso imeli nič proti, marsikateri se je še fino zdelo, sploh ko sem delala okrašena kosila ali abecedna kosila (kjer daš not hrano na določeno črko) - vem, ker so mi povedale, hehe:). Tudi učiteljice so ljudje in jim je včasih všeč, če dan ni enak dnevu;).

 

Zato sem malemu za rojstni dan sešila dve torbici za kosilo - eno veliko, z ladjico (prvi dve sliki), za kadar bo nesel s sabo termovko in taveliko škatlo za kosilo (včasih so pač same voluminozne hrane) in je v njej prostora tudi za copate in puščico in mapo, če bi moral nosit te stvari domov (ne vem, kakšna bodo sedaj pravila... in eno manjšo, z rakci, izolirano, za temperaturno občutljive hrane (izolacija na notranji strani je sešita iz tiste aluminjaste ponjave za šipe na avtu pokrivat). V principu gre ta v taveliko, če bi bi bilo treba.

Če bo kdo delal podlogo iz tega materiala, toplo priporočam, da jo iz zadnje strani utrdite - sama sem jo kar s silver-tape-om (tistim močnim trakom), ker sama zase ni ravno trpežna za otroško ravnanje;). Lahko pa seveda kupite toplotno izolacijsko podlogo v trgovini za šivanje za približno 10x ceno;).

Obeh je bil zelo vesel, saj sta pač po njegovem okusu:) (zato se pa splača šivat, tega ne bi mogla nikoli kupit! Narejeno po merah naših posod, z dizajnom po njegovem okusu, itd...)

Ko sta bili punci manjši in so še imeli kosilo sredi šole, sta si smeli it iskat pribor na začetku kolone in potem v miru pojedli. Pri malemu imajo drugačna pravila in mora čakat v koloni na svojo vilico, čeprav ima hrano s seboj. Ko je dobil škatlo za kosilo od dedka mraza, je bil zato najbolj vesel viličice, ki je bila zraven:D. Pa čeprav je bila taka res mini in "nikakva":

 Ko mi je že žnitič razložil, zakaj si tako zelo želi nosit svoj pribor s seboj (ker lahko gre potem takoj jest - s prvim iz svojega razreda, ne kar tako, seveda), sem mu za rojstni dan poleg torbice naredila še pralno vrečko za pribor. Umazan pribor bo pustil kar v škatli, tako ga tudi ne bomo pozabili umit. Je pa vseeno tale žepek za pribor praktičen, da se bova spomnila ga vsakič pripravit in da bo ostal čist.

Upam, da bo komu prav prišlo, ko se bo življenje počasi vračalo v stare tirnice in bomo spet jedli zunaj... 

* Seveda ni treba toliko komplicirat. Tudi mi smo začeli zelooooo enostavno - ko sem pred 8imi leti prihajala po temnolasko takoj po pouku (ker sem takrat delala od doma iz drugih razlogov), sem imela še dva mala pamža zraven in ker je do šole cca kilometer, se ni splačalo hodit z njihovim polžjim tempom (saj so pridno hodili, samo so imeli pač mini korake in jaz voziček) domov in potem naprej, zato smo rajši zavili iz šole direkt na bajer. Ker bi bila mala sicer lačna, sem ji prinesla s seboj kosilce v škatlici od margarine, pa sadje in kruh v paprinati vrečki... Še zdaj se nostalgično spominjajo tiste reciklirane škatlice in sama se režim temu, kako sem zbirala vse mogoče škatlice od hrane, da sem jim imela kam dat kaj... Potem smo počasi nabrali kar nekaj teh "pravih" škatel za kosilo, nekatere imajo celo predelke, uvau:D... Ki so fajn, vendar pa si včasih ne želiš, da bi se zvračale (ker niso neprodušno zaprte in ker včasih nočeš, da bi se hrana mešala, pa ni tako "apetitlih", če je vse pomeštrano... Sploh pa če je not okrašeno kosilce (bento)... Zato je vedno manjkalo še nekaj - torbica! 

PS: Mislim, da bom morala naredit še vsaj 2 do 4; dve za punci, v kratkem, ko bosta šli v šolo, midva pa... hm... vedno nekam izvisiva... Blago v omari imam že rezervirano - a to šteje?:D