Najboljš-najslabš

 Konec šolskega leta je navadno precej napet čas, saj je precej pestro v šoli: vsaj naši trije ves čas nekaj pišejo - pa dokler so petke, še nekak gre, ampak so vseeno živčni - si predstavljam, da zna bit pri komu še težje, če rezultati niso taki, kot so si jih otroci in/ali starši želeli... sploh po tejle "poskusni" šoli na daljavo... 

In kadar je precej živčnosti v zraku, se hitro začnejo prepiri, baje je zdaj marsikje precej pestro... In takrat se hitro cela družina "zacikla", slaba volja se prenaša iz enega na drugega člana, zato sem mislila, da bi par četrtkov namenila reševanju teh slabih volj in težav. Pa povejte, če komu kaj pomaga:) ali bi rajši nazaj samo igrice in učenje in kako hrano sem pa tja. Tole je ena od najbolj enostavnih idej / taktik (oz. kot se zdaj popularno reče: orodij:D) za izboljševanje odnosov in ne zahteva nobenega dodatnega časa, ker se dogaja dobsedno MED skupnim obrokom.

 

Ta ideja, ki so jo pri nas otroci takoj pograbili, je "najboljš-najslabš" - vem, popačeno je in sploh in oh grozno za vse pikolovske slavistke;) ampak - deluje:). Seveda lahko rečete "najboljše - najslabše", pa bo verjetno tudi delalo. Kako to izgleda? Pri kočerji (to je tisto pozno skupno kosilo, ki ga imamo vsak dan, pač nek skupni obrok vzamite, saj verjetno jeste 1x na dan skup...) vsak član družine pove, kaj v tem dnevu (od prejšnjega kosila do tega kosila) mu je bilo najbolj všeč in kaj mu je bilo najmanj všeč oz. mu ni bilo všeč. Pri vsem skup smo precej fleksibilni, včasih kdo pove več stvari, ki so mu všeč in se ne spomni, da mu kaj ne bi bilo, včasih ima kdo slab dan in je več slabih stvari, pa se težko spomni kaj dobrega, ampak to navadno vseeno vsem nekak uspe. Ni treba, da je nujno ena stvar, skratka, ampak fino je, da je vsaj ena dobra;).

Zakaj bi to delovalo?

- ker na ta način starši na prijazen nevsiljiv način ostajamo v stiku z otrokom

- ker ima otrok priliko povedat, kar ga teži, ne da bi za to posebej moral zbirat pogum ali čakat na pravo priliko - ker že ve, da je ta čas temu namenjen, mu je lažje, ve, da bo slišan in ima pozornost

- ker je cela družina skup in posluša en drugega

- ker kadar se dva (ali več) članov skrega, navadno vsi rečejo, da jim je bilo to najslabše in imajo tako eno skupno lastnost - in hkrati željo, da bi to popravili... Iz tega ven je veliko lažje mediirat:). Oba vidita, da je drugega tudi prizadelo...

- ker tako naučimo otroke, kako ostat v stiku s svojimi čustvi in jih prepoznat

- ker jim tako lahko pomagamo rešit kak problem, damo idejo, kako ga rešit, če se nekaj ponavlja

- ker se tako 1x na dan vsak član zazre in vpraša, kaj mu je naredilo dan in kaj mu ga je pokvarilo

- ker vidite, če se problemi ponavljajo (torej bi bilo fajn kaj naredit)

- ker lahko vidite, katere stvari težijo vaše otroke, pa si tega mogoče niste mislili

- ker je zabavno

- ker povezuje celo družino, vse člane med sabo

- ker se navadimo tudi na najbolj grozne dni opazit tisto nekaj dobrega - kar je tudi vedno fajn znat;)

Ok, izvedba... Po pravici povedano smo mi samo začeli s tem in si nismo postavili nobenih pravil (razen da delamo to med jedjo - to pa zato, ker se lačen človek zelo hitro skrega, vsaj pri nas;), zato je najboljše premlevat take reči, ko se lakota umirja;), ampak če res hočete pravila, si jih lahko izmislim - tole se mi zdi pomembno:

1. pravilo je, da moramo bit tudi mi - starši - iskreni. "Hm, vse lepo in prav, draga optimiskta, ampak... povej mi, kako naj rečem, da mi je bilo najbolj všeč ... z očijem, ko so oni že spali? To ni za otroke, no!" No, midva rečeva, da se nama je bilo fino crkljat zvečer. Saj ni treba, da vse opišemo v detajle, no;). Otroci štekajo, da je crkljanje fajn;). "Ok, kaj pa naj rečem, če se midva kregava? Ne morem tega otorkom povedat! To jih bo za vse življenje zaznamovalo!" Naj vam izdam skrivnost: otroci navadno vejo, kadar se starši kregajo;). Tudi če ne slišijo. Vzdušje je drugačno in oni niso debili. Ne jih tako tretirat, tega večina otrok ne mara - sama sem to sovražila. In nisem edina - zadnjič je prijateljica od hčerke veselo razlagala, kako vedno ve, kadar gre mami v kopalnico jokat in se ji zdi neumno, da mama misli, da se ji ne sanja. Otroci niso neumni! Recite pošteno: "Najslabše mi je bilo, da sva se z očijem kregala." Otroci ne bojo zagnali panike, če vejo, da se znata potem tudi pobotat. Če tega ne vejo, potem mogoče ni problem v tem, da bi jim morala skrivat kreganje, ampak rajši delajta na pobotanju;). Otroci so zelo praktična bitja - tudi oni se skregajo in se potem pobotajo - to se nobenemu ne zdi problem - če vejo, da se znata zmenit potem, jih ne bo nič strah;).

2. pravilo je, da vsi vsakega člana poslušajo in mu ne skačejo v besedo - ne glede na to, kako trapaste so njegove skrbi komu drugemu ali kako zelo se ne strinja z interpretacijo določenega dogodka, ki ga sam vidi drugače;). Tako vsak član družine dobi občutek, da je slišan - kar je vedno fajn;) in na dolgi rok zelo pomaga. Pa še da nam občutek, kako stvari vidi drugi, pogled z druge strani - to je vedno fajn...

3. pravilo je, da ne pametuješ nekomu, ki ima problem, kako bi on/a moral ne vem kaj vse in si je sam kriv, da je v zosu. Recimo če je nekomu najslabše, da je pisal slabo ali da še nima narejenega govornega nastopa, mu ne bomo začeli težit, "ja, kaj se pa nisi boljše naučil" ali pa "kaj pa nisi prej začela". S tem bi zatrli ravno to, kar je en od namenov tega - da se otroci sami zavedajo, kaj jim je v življenju všeč, katera dejanja jih peljejo tja in kaj jim dela same probleme. Če bo otrok vedel, da mu je težko, ker še vedno nima govornega nastopa narejenega in to ozavestil, je večja verjetnost, da kasneje svoje delovanje spremeni. Če mu mi začnemo modrovati, pa se verjetnost zmanjša, ker mu vzamemo tisto njegovo vest in zavedanje nase. Lahko ga kdaj prijazno vodiš/predlagaš, "A misliš, da če bi probala rečt prijatejlici, da bi se dobili tam pa tam, bi bila za?", če vidiš, da si želi pomoči, ampak tu je precej pomemben takt - saj ste starši, no, saj vidite, kdaj si otrok želi nekega vašega mnenja/rešitve in kdaj točno ve, kaj bi moral, pa pač ni;). Kot da se nam to ne dogaja;).

Mi se gremo tako, da nekdo začne (navadno se kdo sam javi) in ko konča s svojim delom, določi v katero stran bomo šli (sedimo za mizo in gremo po vrsti). Če mislite, da ne bo šlo, da vaši pa ne bojo za, ker so tako zelo zaprti ali ker imate najstnike ali ker živite z babico... Vi samo dobite kakega svojega otroka na svojo stran, pa bo šlo:). Pri nas imajo tamali to reč tako zelo radi, da se sami spomnijo, tudi če midva pozabiva in da celo, ko smo na obisku pri dediju, prepričajo še NJEGA, da se gre zraven. Enostavno ko pride vrsta nanj, vsi čakamo... in seveda prvič mu je bilo nerodno, potem se je pa sprijaznil in mislim, da mu je na tihem všeč;). Pa ne samo to! Kadar je pri nas na obisku kak prijateljček ali prijateljica, se brez zadržkov vključijo zraven - vsem se zdi fajn! Doslej še nismo imeli primera otroka ali najstnika, ki se tega ne bi hotel it! Tako da brez izgovorov, haha.

Ampak resno - poskusite, res se splača - tako enostavno, pa toliko stvari reši!