Ok, spet... Nekateri preklinjajo, nekateri se veselijo (recimo moji tamali;). Ampak za vse zna bit začetek šole na domu nekoliko stresen.
1.) Kako lahko otrokom naredimo lepši začetek šolanja na domu? Spremenimo jim avatar (slikico njihovega profila) na moodlu (sistem, prek katerega delujejo arnes učilnice) v nekaj, kar jim bo všeč. Lahko jih tudi narišemo, če so naše ilustracije našim otrokom všeč:) Moji so bili veseli, ko so jih včeraj zjutraj pričakale tele slikice na moodlu:)
2.) Kaj še lahko naredimo, da bi bilo lažje? Naučite otroke naštimat alarm tako, da ima vsak otrok svojo melodijo alarma in da znajo vnest ime alarma (vem, da v principu vsi otroci vejo vse o vsem mobilnem/pametnem/elektronskem, ampak " teoretski to vam lepo zvuči, malčice je drugčije u praksi" (Riblja čorba) - sem mislila, da samo moji nimajo pojma, ker jih pri nas 2/3 nima pametnega telefona, zadnja tretjina pa ni preveč navdušena nad njim... Ampak ko smo karkoli spraševali okoli, tudi drugi otroci, ki imajo svoje pametno čudo že par let, niso znali - tako da - preverite;). Na ta način tudi če imate samo en pameten telefon, še vedno vejo, "komu zvoni";). Pocinglja melodija, vejo za koga je, pogledajo na telefon, kjer se napiše: "Mici buci - zoom geografija", pocinglja druga melodija in piše "tamaladva taborniki" itd... Zelo uporabno:). Če nimate nobenega telefona, pa naštimajte alarme na računalniku in naj bo dopoldne ves čas prižgan - tako ne bo nihče zamudil nič pomembnega...
3.) Angleži imajo luškan rek "Count your blesings" - ne vem, ali imamo kaj podobnega v slovenščini - naši predniki so bili malo bolj jamrasto naravnani, se mi zdi (vsaj moji, no;). Ampak ideja se mi zdi zelo dobra - ker skoraj vsak od nas ima kaj, za kar je lahko vesel, da ima. Do besede "hvaležen" imam predsodek, ker tako pogosto leti iz ust ljudi, nevrednih zaupanja za manipuliranje. In mi ni všeč, ker je tako pogosto uporabljana v neki pridigarski obliki, navadno ko ti je hudo in se nekomu ne da ukvarjat s tem, pa ti reče, da moraš bit hvaležen, da ni še hujše;). To ni še nikoli nikomur pomagalo.
Ampak "vesel/a sem za ..." ni nič pridigarskega - to je samo način, kako najdeš vse, kar je v tvojem življenju v dani situaciji dobrega. Kar VEDNO prav pride, zdaj pa sploh;). Sama uporabljam to v svojem načrtovalčku (napišeš vsak dan eno dobro "stvar", ki se ti je zgodila, ali za katero si vesel, da obstaja - lahko je tudi oseba, karkoli, ni pravil, fajn je, če je čim bolj specifična) - meni je to sicer precej naraven način gledanja, ampak sem opazila, da ni čisto univerzalen, dela pa - temnolaska je začela posnemat in je odtlej res boljše volje:). Torej: za kaj ste veseli, da je tako, kot je?
Par idej, za kaj ste lahko veseli, upam, da se bo vsak od vas našel vsaj v kakšni točki:):
- da imate dovolj računalnikov/tablic za vse otroke (če jih nimate, kontaktirajte šolsko svetovalno službo, če se le da, pomagajo) in dovolj zmgoljiv internet, da lahko vsi delate (z občasnimi prekinitvami, seveda;), ampak to je skoraj normalno;) - če ga nimate, se obrnite na šolo - vlada bi morala poskrbet za to, da imajo vsi učenci internet doma, če želi, da so doma...
- da imate dovolj prostora, da se lahko vsak nekam umakne, ko ima zoom, pa četudi je to v kopalnico, spalnico, garderobno omaro (tam je še boljši zvok, hehe) - težko je, če so vsi za eno mizo (ne vprašajte, kako vem;) - pa ima vsak svojo sobo, ampak vsi najrajši delajo v kuhinji in tako imam vse ves čas za vratom:D). Za vse, ki zavistno gledate ljudi, kjer ima vsak otrok svojo sobo - vam garantiram, da to ne reši težav:D. Moji otroci v svojih sobah samo spijo... Ampak po svoje je fajn, da so tu, da vsaj vem, da delajo za šolo in kako jim gre in lahko jim pomagam, ko se jim ustavi (delam v glavnem zvečer/ponoči, ja, razen če je kaj nujnega).
- da imate (zdaj je res skupna:D) fajn učiteljico: zlatolaska ima zlato razredničarko (ja, spet, je druga učiteljica kot lani, ampak ima spet srečo:)! Če imate več otrok in ima en fajn učiteljico in en zanič učiteljico (ja, gasp, tudi take obstajajo;) - to ni politično korekten blog;), potem se osredotočite na to, da ima en fajn učiteljico, z drugo se čim manj ukvarjajte:). To pomeni, da boste imeli z enim otrokom manj dela in da vsaj en ne bo zafrustriran - kar je veliko! Več kot pol, ker če sta dva zafrustrirana, se začneta kregat;). In pri vseh učiteljicah, tudi tistih, ki jih ne bi preveč politično korektno opisali, poskusite izpostavit to, kjer se trudijo, kar je pametno, da delajo, itd... Tako je otrokom lažje. In če je nekaj blesavo, lahko poveste, da tudi vi ne razumete, zakaj je to tako in naj vpraša učiteljico (večinoma se otroci ne bojo odločili za to možnost, boste pa vsaj imeli mir pred vprašanji o neumnih načinih, ki jih kot starši tako ne morete spremenit:D in se boste lahko vsi skup osredotočili na tisto, kar je pametno).
- da otroku sploh znate pomagat, ker so starši, ki prvič vidijo ves ta sistem, niso vajeni računalnika in jim je res težko... In tam zna bit kar hudo - otrok ne zna, starš ne zna...
- da jih ni treba zjutraj peljat v šolo in lahko gre vsaj en po svoje v službo, neodvisno od šolskih urnikov... In ni tistega stresa navsezgodaj, ker zlest iz pižame v trenirko in priključit računalnik ni tako težko kot se zrihtat za v šolo, spomnit za vse, kar rabiš s seboj, prejšnji večer (optimalno;) pripravit torbo, vzet copate, pa tiste kostanjčke za likovno, pa kalkulator za matematiko, pa neke koščke blaga za tehniko pa podpisan list za branje, pa to pa ono, pa tretje... Tega zdaj ni! A ni to fajn?:)
- če delate od doma: vem, da je težko, ampak ste lahko veseli, da imate službo. Če ste izgubili delo: vem, da je težko, ampak ste lahko veseli, da imate čas pomagat otrokom brez stresa, kdaj bo poročilo na mizi (in lahko malo več spite). Če hodite v službo (ne delate od doma): vem, da je težko, ampak ste lahko veseli, da imate službo in vam ni treba bit ves čas šolskega dela z otroki, ker to tudi ni vedno tako strašno luštno:D. Vem, da veliko počaka na popoldne, ampak vsaj nekaj pa naredijo prej... Če imate svoje podjetje/biznis/freelance pa ste lakhko veseli, da se lahko prilagajte otrokom, kolikor se da in se ni treba zagovarjat pred nikomer.Skratka: vedno je razlog za neko veselje:). Bila sem že na vseh možnih koncih, tako da razumem vse, preden se mi kdo buni (zato pa vem, za kaj je lahko kdo vesel, hehe).
- če imate enega otroka: ste lahko veseli, da nimate toliko problemov z organizacijo - en ima vedno na voljo prostor, računalnik in večinoma tudi starše... Če imate več otrok, ste lahko veseli, da jim ni dolgčas - vedno imajo koga za igro, ne pogrešajo tako vrstnikov, mogoče sem pa tja lahko celo pomagajo en drugemu, ker starejši navadno že zna snov od mlajšega, včasih pa zna mlajši narisat nekaj, s čimer se starejši muči... Če se razumejo, ste lahko veseli, da se imajo radi. Če se nimajo radi - no, potem ste lahko veseli, da imate zdaj priložnost, da to uredite, ker to je res fajn, da se imajo sorojenci radi:).
In navsezadnje - če nam nihče ni umrl in se ne utapljamo v dolgovih zaradi korone, smo srečkoti, potegnili smo daljši konec:). Lepo se učite!
5 komentarjev:
Uu super post. Malo pozitivizma se je naselilo tudi k meni, upam, da vsak dan več. 🤔
Ma, ja, vsak dan bo lažje! Kar se mene tiče, sem vsa srečna, da imajo zdaj te arnes učilnice, pa tudi če tretjino časa ne delajo, samo da se ni treba ukvarjat non stop s tem pošiljanjem stvari učiteljem - to je bilo res muka in vsaj meni je vzelo veliko več časa, kot vse tri naučit vso snov, jim vse razložit, poskrbet, da vse naredijo, itd... Tako da zdaj ko je moodle, sem srečna ko ptička na veji!:) Pa še delam lahko zdaj ponoči, kar tudi bistveno olajša stvari:)
Hja če si po naravi pesimist je kar težko že v drugo ohranjat prijetno vzdušje in skrbet za vse. Je pa tudi pri nas občutno lažje ker je dela za šolo ravno dovolj in drugošolka že odlično bere in je posledično nekoliko bolj samostojna.
Iščemo pozitivne vidike - verjetno je največji ta da smo zdravi in skupaj ��
Vsekakor pa je pozitivni pogled na situacijo fino brat in tudi v prihodnosti dobrodošel!!
Obljubim še kak pozitiven blog. Ni, da ne bi imela nobene pritožbe, so pa v glavnem na isto vižo kot tudi izven korone... Ta jih zdaj samo malo potencira... Kar se mene tiče, se mi zdi, da je funkcioniranje vsega sistema tudi tu izredno odvisno od učiteljice, pa če se še tako na glavo postavljajo, da ni tako. Pri nekaterih vse štima, pri nekaterih so non stop problemi...
PS: dobra stran pesimizma je to, da pričakuješ najslabše - in si potem prijetno presenečen, ko ni tako hudo:). Optimisti se dostikrat tu zakoljejo. MOj moto je: pričakuj (torej pripravi se na) najslabše, upaj na najboljše.
Sem ravno včeraj pisala eno zahvalo na blog, da je zdaj samo en sistem (arnes), pa ne vem, če naj sploh odjavim, saj smo danes že morali nalagat že 3 nove sisteme (google meets, ker pač nekdo noče po zoomu, torej bomo vsi to nalagali), pa tinkerlab, ker je nekdo pač na to navajen delat in bo to. Pa mali dobiva naloge po mailu, ker kao učilnica ne dela, z obljubo, kako bojo takoj sporočili, ko bo delala, potem imamo zvečer rs po zoomu, pa govorijo o stvareh naloženih na učilnici (ki je vmes očitno začela delat, sporočil ni pa nihče nič - saj ni problem, ne bi bilo treba, če ne bi PREJ 10X obljubljali, kako bojo takoj sporočili - potem pač ne greš gledat, dokler ne sporočijo). meh... Samo da veš, da imamo tudi tu vseh teh traparij poln kufer.
Učit tamale ni problem.
Razložit snovi ni problem.
Motivirat jih ni problem.
Net dela. Moodle dela. Zoom dela.
Tole, kar je ekstra non stop nekih novih stvari, je pa sitno in nepotrebno, pa če stokrat obrnejo po svoje. Vem, da se da drugače, ker sem že delala z ljudmi tudi popolnoma preko neta in tudi v večjih skupinah - raziskovalci navadno tako delajo, ker niso nikoli vsi na enem mestu;).
Objavite komentar