Pohištvo za igračke

Kot sem že pisala, malemu kvačkam igračke, medtem ko on meni bere. Ker kar pridno bere, bolj ali manj vsak dan, se tudi teh igračk kar nabere... Zato rabijo pohištvo...

Prednost in slabost zelo samostojnih otrok je, da si znajo vse sami zrihtat - kar bi hotel in česar ne bi hotel in vse vmes;). Tokrat sta maladva šla čez svoje obleke, izbrskala vse nogavice brez para in strgane ali drugače nepopravljive (beri: zaflekane do amena) zadeve, vprašala, če smeta vzet zamaške (ker jih še kar zbiramo posebej - včasih smo jih zbirali za kakšen dober namen v šoli ali kje... zdaj mislim, da tega ni več - mislim, zdaj zdaj itak ni ničesar več:D, ampak tudi "prej zdaj", t.j. pred koronco) - nekako se vedno najde kakšen dober namen zanje in ker nas nič ne stane, če jih dajemo v košarico, je to kar ostalo. Še dobro:).

Maladva sta vse skupaj navlekla na mizo in se lotila dela. Ko sta naredila prvi stolček, sem jima predlagala še, da stolčke oblazinita in poiskala vato v kopalnici, to je bilo pa tudi vse, kar je bilo mojega prispevka. Oči jima je dal palčke za ražnjiče, ker so tako visoko, da jih nihče od nas ne doseže. Vse ostalo je pa njuno maslo.

In sta naredila stolčke iz zamaškov, palčk in koščkov blaga - v tem primeru nogavice.

Vem, da vsi pravijo, da so otroci staršno bogi brez šole in da se doma ne bi nič naučili... Ampak jaz nisem tako prepričana, da to velja za vse... vsaj za moje mislim, da ne... Moji se med počitnicami vedno največ naučijo, ne da bi jih kdo učil ali silil, brez domačin nalog, brez ocenjevanja, brez zgodnjega vstajanja in brez kričanja (drage učiteljice, otroci povejo, kaj se dogaja v razredu, ne se mi preveč bunit, prosim - brez skrbi, vas čisto razumem;) vem, da so vedno izjeme (navadno tudi starši vemo, kdo so te izjeme - ker otroci povejo;) in te se navadno ne bunijo nad temi zapisi;)... 

Mali je med jesenskimi počitnicami vsak dan bral, veliko več kot bi kdajkoli v šoli (včeraj mi je prebral 64 strani čisto konkretne knjige, ker si je želel dobit pingvina na prvi sliki - in je bral, dokler ga nisem končala! In to ne da bi ga kdo prosil, sam je prinesel knjigo in rad je bral - kar ni tako, kadar je v šoli...), mimogrede mi izračuna, karkoli rabim, recimo koliko mask sem naredila (in to so vedno dvomestna števila:), vse možno daje na pol in množi, ker se otroci po naravi radi učijo... Mimogrede se naučijo volumne (ml, l, dl, itd...), ko pečemo, s čimer so se v šoli dajali... Da o spretnosti za likovno in tehniko ne govorimo... tega je doma definitivno več!

 Moji otroci v šoli dobijo odpor do vsega možnega, celo likovno jim uspe priskutit - to mi še zdaj ni jasno, kako lahko komu rata, haha. Verjetno je nekaj na tem, da če nekaj moraš, ni več tako luštno... Doma pa jim lahko vse to približamo na način, da jim je všeč! In ko jim je enkrat všeč, jim šola tega ne more več vzet - lahko jim ni všeč učiteljica in način, kako uči predmet, ampak to ne pomeni, da jim bo predmet sam čisto brezveze. Moja punčka sovraži likovno v šoli, doma pa si bo vseeno zelo rada okrasila svoj dnevni narčtovalček /planer /"bullet journal". In tako premagaš sistem, tako malo naokoli, ampak glavno, da dela:).

Tako da - tale šola na domu ima svoje prednosti:) Moj sistem je, da če se le spomnim, jim stvari prej doma pokažem, da jih že vzljubijo, preden bi jim jih šola lahko zagraužala. Vem, ni ravno idealno, ampak hej, imamo javno šolstvo in vsi grejo skozi isto. Raziskave pravijo, da je dobro, da so otroci v otroštvu kdaj zafrustrirani in šola jim to vsekakor zagotavlja:D. Starši jim pa lahko damo taluštni del - tisto veselje, strast do raziskovanja, učenja, risanja, česarkoliže... In tega jim nobena šola ne more več vzet:).

Prinesite sistem okoli, če le lahko - tisti, ki berete ta blog, verjetno imaste boljše možnosti, čeprav ga pišem z mislijo na vse in upam, da se najde kakšna ideja, ki pride prav tudi manj privligiranim (priviligranim v smislu, da lahko delamo od doma in smo tam za naše male, ko nas rabijo - vem, da ni vedno luštno, ampak to je vsekakor nekaj, za kar smo lahko veseli)...