28 september 2022

Kartice ali voščilnice

Kadar gre kako moje dete kam za več dni, mu naredim kartico - to je ostanek še iz vrtca, ko je bila prvorojenka stara 3 leta in si je to zamislila njena vzgojiteljica, ko so šli za 3 dni na kmetijo. Predlagala je, da starši napišemo kartice svojim otrokom, jih damo njej in potem 2 dan zvečer pride "pošta" in jih razdeli otrokom. (Seveda je potem morala nekaj kartic napisat sama, ker pač vsi starši tega niso upoštevali;) zato kasneje tega niso več počeli). Ampak mojim otrokom je bilo to strašno všeč in so si vedno želeli kartico od mami za seboj (kasneje sem jo pač skrila nekam v njihov kufer;).
Letos je šel v šolo v naravi najmlajši in ker ta traja več dni, dobijo takrat tudi več kartic - da jim ne bi bilo dolgčas;). Ziher je ziher:D. In ker je bila šola v naravi na morju in ker je moj mali nor na morje, so bile vse kartice na morsko temo... Da je bolj zabavno, včasih naredim kakšne interaktivne kartice - ki se vrtijo, ki jih je treba sestavit, karkoli pač. Tokratna se je vrtela - ko si jo odprl, se je tale rakec vrtel.

Želja se je nanašala na to, da so se v šoli v naravi šli tudi potapljat (neobvezno, dodatno).
Tele vidricine štampiljke mi je za rojstni dan dala moja mala in seveda sem jih morala uporabit! Tako je nastala druga kartica. Ladijska lina je obrobljena z obročkom, izrezanim iz recikliranega kartona in ovitega z reciklirano vrvico (a uganete od kod? To je tista vrvica, s katero so sešite na vrhu 5 kilogramske vreče moke:D). Ja. vem, hrček sem... Ampak a ni luškano?;)

In vedno dobijo na eni kartici nalepke za vsako noč, ko bomo narazen, da jih odštevajo - že dooolgo znajo štet in jih ne rabijo več, ampak ko jih enkrat nisem dala, so se zbunili... tako da:D... No, na to kartico sem natisnila lovilec sanj, ker sem mu želela lepe sanje;)

Čisto podobno kartico sem naredila tudi veliki sestri, ki je istočasno šla na svoj tabor. Kartice jim diskretno zatlačim v kak neopazen žep kovčka, da jih ne bi kak sošolec preveč zezal - potem jih lahko pogledajo, če hočejo ali rabijo ali pa skrivajo;). Nisem namreč vedela, ali bi si 15 letnica želela kartico ali ne... Ampak lani jo je hotela imet - vendar je precejšnja razlika med izletom, na katerega greš s sošolci, ki jih poznaš že 9 let, oni te poznajo od malega in vejo za tvoje traparije (oz. mamo:D) in med novimi, kjer si moraš svoje mesto šele najt.
In čeprav vem, da jih bom zdaj slišala, kako lahko vendar 15 letnici dajem kartice za seboj in da so srednješolci ja samo veseli, če so lahko stran od staršev... še vedno mislim, da kljub temu, da je vse to res, vseeno hočejo našo podporo in ljubezen izkazano tudi na take male načine in včasih niso pripravljeni bit kar veliki, čeprav bi po eni strani radi bili. Nočem bit jaz tista, ki ji jemljem te male traparije, ker pač nikoli ne veš, katera tvojemu otroku še pomeni... Toliko najstnikov sem že inštruirala, da vem, da en del njih hoče bit odrasel, drugi pa otrok;). In starši zelo težko uganemo, kdaj in katera reč bo šla v kateri koš;). In prav nič me ne moti, če bo zavila z očmi in si mislila - eh, mami... Ker bo še vedno vedela, zakaj;)

3 komentarji:

Anja pravi ...

A veš, da ti moram spet napisat kakšen navdih in motivator si! Najlepša hvala. Odkar sem pred leti prebrala o sistemu nalepk za število nočitev sem to naredila ta srednji ko je šla z vrtcem. Se je zjutraj prej vstala da jih je lepla ampak bila navdušena in predvsem umirjena ker je vedela kdaj se vidimo. Sama pa sem uživala ob pripravi kartona za nalepke. Najstarejša je vedno vzela ven iz torbe pred odhodom ker ji je bilo nerodno, potem pa žal... in v 3. razredu ko so šli v šolo v naravi sem ji naredila kazalo za knjigo. Bila je zelo vesela in navdušena. Tako da za vsakega se najde nekaj ☺️

Anonimni pravi ...

Tudi jaz ji kaj zašijem, da lahko stisne, ko je hudo in napišem sporočilo, ki si ga je obesila nad posteljo:)

veri pravi ...

Super punci! Take malenkost malim toliko pomenijo, da si sploh ne predstavljamo! Nam je to kos kartona ali blaga, njim pa je to "nadomestek mami". In če imajo predstavo, kdaj se spet vidimo, je vedno lažje - otroci še nimajo predstave o času, njim se seveda vse veliko bolj vleče, ker ne vejo točno, kdaj bo konec - taka mala traparija pa precej pomaga:).
Sem pa strašno vesela, če se dobre ideje širijo:) Mojim so res pomagale:).