Kako si naredimo lep dan, ki bi moral po vseh pravilih biti grozen

Letos so bili otroci prvič nekaj dni sami z babico na morju. Ampak kot se verjetno še vsi spomnite, letos ni bilo ravno navadno leto in tako sva morala na vrat na nos ponje na Hrvaško, saj bi sicer morala v karanteno, kar seveda ni bilo sprejemljivo zaradi najinih služb... Oni bi sicer lahko prišli domov še par dni kasneje brez karantene, ampak če bi midva šla en dan kasneje, bi bila midva v karanteni, oni pa ne - se niti ne trudim več razumet teh pravil :D. In tega seveda niso prej povedali; sva pa klicala en dan prej na ministrstvo, kjer so nama razložili, da bo verjetno tako - zato sva bila dovolj pametna, da sva verjela, da je lahko vse skup tako neumno:D. Tako sva šla ponje v četrtek zgodaj zjutraj, pred zasedanjem seje in smo lepo prišli zvečer nazaj, celo brez grozečih zastojev, ki jih na koncu koncev sploh nikoli ni bilo... Ampak pustimo korono. 

Kako si torej narediš lep dan, kadar nisi pri volji za to, recimo ko moraš na vrat na nos, stresno, po celem precej stresnem in neprespanem tednu nekam na pot, pa ne veš, če bo šlo vse ok, pa kako so mali itd...

Iz Ljubljane sva štartala ob 3:00 ponoči in bila temu primerno zmatrana ob sončnem vzhodu, ko sva čakala na prvi trajekt... Oba sva bila neprespana in crknjena ko vola in na tem, da bova sitna, pa sva se nekak zadržala:) - to je prvi nasvet - ne se skregat:).  Včasih se je treba zato aktivno potrudit, ampak če se oba, gre:). Vzhod je bil lep in včasih uspe obrnit dan, ki bi po vseh pravilih moral bit grozen...  Tako sva se vozila čez čudovito pokrajino, bilo je toplo in v avtu sva imela glasbo... Pa kaj češ lepšega! Celo pogovarjala sva se lahko, ker naju ni nihče prekinjal:D.

Potem sva končno videla svoje male:) - kar je bilo seveda sploh fajn, saj sva jih že kar pogrešala (obratno pa še bolj;)... 

Pa še vsi so se oblekli v doma narejene oblekice - ni bilo niti namenoma, niti nisem najprej opazila, ampak take malenkosti ti lahko naredijo dan - najdite jih:). 

Ko sva čakala ladjo, ki jih bo pripeljala, sva na sprehodu po pristanišču videla, da ponujajo vožnje s podmornico... Tako sva se jih odločila presenetit:) Zato smo šli najprej v center Malega Lošinja in naleteli na tale stolček, ki je bil malemu tako všeč, da sem ga morala slikat. Mogoče pa ga nekega dne izrezljamo:)... To je tudi taka malenkost. Če imate le čas, se ustavite - ni treba vsega kupit, lahko slikate, si napišete, karkoli - otrokom ni važno, da to stvari imajo, važno jim je, da vidite, kaj jih zanima in si vzamete čas zanje. Vsaj za moje to velja, verjetno niso edini;).

Potem pa v podmornico! Bom enkrat objavila vse skupaj, ker je bilo res zanimivo (saj sva oba biologa, mali totalni navdušenec nad ribami in punci nad morjem... - skoraj ne moreš falit;))... Tako smo obrnili dan na lepo:). Punci sta bili zjutraj že na robu živčnega zloma, ker nista navajeni, da se ves čas vse spreminja (saj sem tudi jaz spontana, ampak na drug način - kadar nekaj rečem, držim, pa so navajeni;)... No, tole jih je vsekakor vse resetiralo. To je še ena ideja, če imate težek dan - poskusite  ga resetirat - navadno pomaga sprememba okolja ali pa kakšna taka aktivnost, nekaj, kar preseka tarnanje in tiste vrteče se misli in skrbi...

 

Potem smo se odpeljali in vmes iskali kakšno luškano plažico, kjer se bomo v miru skopali - še zadnjič, preden se vrnemo domov... Pa še ljudje se manj kregajo, če jim ni vroče v avtu;). Tudi to bi lahko bil reset gumb, ampak ga niti nismo več rabili - zdaj smo bili vsi že samo srečni, da smo skupaj:). Ampak ustavite se kje - če ne marate plaž, pa na sprehodu, narava dela čudeže, tudi na grozne dni! (ali še posebej takrat) Če ste na grozen dan doma, pojdite ven objet prvo drevo in se mu zjokat - dela:).

Našli smo primerno plažo, ki ni bila preobljudena in jo vsekakor lepo izkoristili:) Mimogrede, to je še en nasvet za naredit si lep dan - če vam le ni preveč smotano, se gibajte - vsaj malo - skoraj vsi imamo kak šport, ki nam je všeč in če se le da, ga izkoristite na tak dan! Tudi če vam ni do tega - ko boste začeli, vam bo zapasalo, garantiram!

In potem smo se nazaj grede ustavili še enkrat, na neki lepi razgledni točki. Sama sem se čez Lošinj in Cres vozila celo življenje, parkrat na leto, vedno smo tjagrede divjali (kolikor se pač s starim zmahanim avtom, natlačenim s 5 ljudmi in hrano za 1 mesec to da;), da bi ulovili ladjo; oče je bil vedno živčen, ker ni maral prehitro vozit in ker tu vsi divjajo (zdaj zelo dobro razumem zakaj je bil živčen, tu res vsi divjajo in tudi sama ne maram divjat, sploh pa ne z otroki v avtu)... 

Ampak tudi nazaj grede se nikoli nismo ustavili ne tu, ne kje drugje, da bi se tega spomnila. VNe vem točno, zakaj. Res smo se včasih vračali zvečer, vendar ladja večinoma pride popoldne že od pamtiveka, tako da mi ni jasno. em, da je bil vedno problem, da nimamo brisač s sabo, ker smo jih pač pustili na vikendu, ampak zdaj se mi to ne zdi ravno "deal braker";). Morda sta si starša samo želela čim prej prit domov... Ampak vsekakor se splača ustavit na kaki lepi točki. Tudi čas, ko smo čakali na trajekt smo punce lepo izkoristile (mali je spal v avtu in oči ga je prijazno čuval, ker smo se me čisto prepozno vrnile, da bi lahko šel še on na en điro... oprosti, lubi, še enkrat!)

Poanta vsega? Dostikrat je vse odvisno od tega, kako na nekaj gledamo... Lahko bi se skoncentrirala na to, kako naju skrbi, če bomo nazaj grede čakali ko kreteni na cesti in na meji; na to, kako pravila nimajo smisla; na to, koliko ur (ni)sva spala ta teden; v kakšnem stanju bova dobila male; ali bo kdo na meji kompliciral; ali so šefi pravi čas videli email; itd itd... Lahko bi se skregala, še preden sva dobila male. 

Oni so bili na robu z živci zaradi celega tedna (babica je bila živčna zaradi korone, oni zato, ker je bilo vse drugače)... Potem so tu še male stvari: na primer vsako leto gremo nazaj grede iz morja z vlakom in to jim ogromno pomeni, to je družinska tradicija... Bili so čisto nesrečni, ker letos ne bo tako (ob četrtkih ni zveze z vlakom)... Lahko bi se kujali. Ampak otroci razumejo, če jim razložiš. Ne pričakujejo, da bo vedno vse po njihovo - samo poizkusijo, če bi se dalo;). Včasih večkrat;). Kar je tudi prav, ne? Da ne odnehajo takoj, ob prvi oviri - to jih učimo;). In ko rečejo, da si želijo, da bi šli z vlakom, lahko to mi odrasli sprejmemo prijazno, lahko sva iskrena, da bi tudi nama bilo to veliko lažje, ampak da si bomo zdaj pa naredili krasen družinski dan, ki si ga bomo vsi zapomnili... Pustiš, da čutijo, kar čutijo, pa daš zraven alternativo v smislu "vsi za enega, eden za vse", to vedno dela, otroci so radi del družine (pa odrasli navadno tudi;). *In če rabiš kavo, si narediš ali greš po kavo, da ne težiš vsem ostalim;).

Tako: lahko bi se skregali takoj, ko smo se videli... Pa se nismo:). Tu je par idej, kaj lahko naredimo, da povečamo možnosti, da dan uspe in upam, da komu pride prav, ker včasih se da. Ne vedno, včasih pa:). In ker nikoli ne veš, kdaj bo to, se splača vedno poskusit:). 

Še povzetek za vse, ki se hitro zgubite med mojimi besedami:

- ne se skregat z lubijem in presekajte pričkanje med otroki v smislu: "bomo premagali tale čuden dan in ga naredili lepega, vsi skup" Naredite "zunanjega sovražnika" - smotane okoliščine, ki jih vsi skup hočete premagat

- najdite lepe malenkosti: lahko je to lepa izložba, način, kako je lubi dal roko na vašo ramo, lahko je to najljubša pesem na radiu ali kakšna prisrčna domislica vašega naraščaja... karkoli - kdor išče, ta najde!

- resetirajte dan z nečim, kar je drugače - ali greste ven iz stanovanja, če ste doma, ali skupaj narišete nekaj, gledate kratek film, karkoli, česar navadno ne počnete, pa vam je vsem všeč

- gibanje / šport: vkomponirajte ga nekak v težek dan - ne se prenaprezat, ker ko smo čisto zmatrani, se hitreje poškodujemo (slabši refleksi in mehkejše vezi, utrujene mišice, itd...), ampak delajte nekaj - lahko greste na sprehod, lahko plešete po kuhinji s svojim naraščajem, lahko otrokom pokažete vojaške vaje, karkoli...

- pojdite v naravo: to vedno pomaga, lep, grd, hladen, vroč, kakršenkoli dan je vedno lepši, če smo vsaj malo zunaj...

- vzamite si čas za ljube - ni treba zdaj imet maratonskega pogovora - ampak toliko, da lahko vsak pogleda to, kar ga res zanima, pa če je to mimoleteči čmrlj, izložba ali ribičevo vedro...

- bodite iskreni, povejte, kaj res rabite in kaj si želite in poskušajte drugim dat to, kar oni rabijo in si želijo - velikokrat nam največ pomenijo tiste malenkosti;)...