Ker smo dobili še en lep vikend, še ena ideja, kako ga izkoristit:). Kot že vrabčki čivkajo, imajo septembra naši otroci vsak svoj dan, ko si šolarček lahko izbere, kam bomo šli, kaj počeli in kaj jedli... In mali princ si je zaželel izlet "tja, kamor smo šli za Bioblitz".
Tisti, ki ne veste, kaj je Biblitz - to je "popis vsega živega", kjer biologi popišejo vse, kar živi na določenem območju, ki ga prej izberejo. Vsak za tisto skupino živali, ki jo pač najboljše pozna. No, to se dogja spomladi in takrat smo šli v Žejno dolino popisovat ribe in rake. Zdaj pa si je mali za svoj dan zaželel it spet sem...
Seveda je mali spet pobiral in določal (in potem seveda izpustil) rake... Nekateri pač ne morejo iz svoje kože;)
Za kosilo je imel na srečo zelo skromne želje - "pasta ala putanesca", ena naših najljubših jedi, ki je na srečo zelo enostavna za pripravit in zelo poceni:). Prinesli smo jo v termovkah in požrli, preden sem utegnila slikat, samo pokrov se še vidi na sliki spodaj...
Mi je pa uspelo slikat tortice, s katerimi nas je presenetil oči (ki na zgornji sliki izgleda kot Keith Richards;) - kar se mu je seveda posebej fajn zdelo;))
Ok, zdaj pa še "reality check", ker na slikah vedno vse izgleda super duper fajn;). A koga zanima "zaodrje"? Nope, nismo popolna družina, kot so vsi ostali na družabnih medijih, mi smo taka precej furjasta in zelo nepopolna družina, se tudi kregamo, celo glas kdaj povzdignemo (si morete mislit?;) Moja mama bi se zgražala, če bi to prebrala, čeprav se iz otroštva spomnim precej kričanja;), nismo popolno vzgojeni (ne mali, ne veliki), ampak se imamo radi - to je pa tudi nekaj;). Ugotovila sem, da so lahko tvoji otroci popolno vzgojeni ali pa "so to, kar so" - oboje po mojem skromnem mnenju ni mogoče, ker večinoma nismo popolni... Zato imam rajši, da so to, kar so in se pač skregamo, kadar je treba;).
Par nepopolnosti iz tega konkretnega izleta, ki se jih ne vidi na sliki:
- V avtu na poti tja smo se pričkali, ker je doma bomba padla in ker je hudimano težko vse te dni stlačit nekam v ta nori september in se včasih na zobe vržem, da uspe in sem potem jezna, če se mali preveč na glas (za moje pojme;) jezi, ker smo najprej mislili vse skup prestavit zaradi sestanka tabornikov, na katerem smo morali bit, da izglasujemo uro, ko bosta dejansko lahko hodila (potem smo prosili babi, da nas je zastopala, hvala babi!!! na srečo ji je blizu, da se je izšlo)... Imela sem vsega poln kufer in se zaklela, da tega ne mislim več organizirat (razen še 1x za punci, ker to je fer;)... Pa smo spet tam... Si moram prav napisat, da bojo drugo leto sami sestavljali te urnike... A kako se imamo potem sploh lahko fajn, če se na poti kregamo? Imamo gumb "reset";). Se zjezimo, si povemo, kar si imamo povedat in potem gremo iz avta in se imamo fajn. Če ni nekih zamer od nazaj, potem se to da:). Če ste jezni na otroke, jim povejte, zakaj in kaj pričakujete od njih, malo se potožite lubiju (če niste jezne tudi nanj - v tem primeru pač najurite vse po spisku:D), potem jih pa spet imejte samo radi;). dela:)
- Nazaj grede nam avto ni hotel užgat in smo se bali, da bomo ostali tam sredi gozda (kar nikakor ne bi bilo prvič; ko smo za očijev rojstni dan šli nabirat borovnice, smo sicer nabrali par litrov borovnic ampak izgubili ključ od avta, tudi nekje bogu za hrbtom... in potem nas je morala spet babi prit rešit z rezervnim ključem (mimogrede, še vedno nimamo rezerve)... Bilo je mrzlo in edinikrat, ko nismo imeli vsi dolgih rokavov s sabo in čakali smo do 22h... Kako se tu ne skregaš? Ne težit tistemu, ki je ključe usjal, saj se zelo verjetno že sam dovolj sekira, tako da res nima smisla. Rajši ga poskusite potolažit in rešit, kar se rešit da - recimo otroke spravit nekam na toplo, da se ne prehladijo, če niso oblečeni - prosila sva ljudi v najbližji hiši, če smemo tam počakat medtem ko je oči še v temi neutrudno iskal ključe po podrasti... Z lubijem se hecava, da so bile to najdražje borovnice kadarkoli:D. Ampak če bojo zato pridno nosili s seboj dolge rokave na izlete (brez pričkanj - glej zgoraj;), se je vsekakor splačalo - razen če izgubimo še te ključe, to bi bila kriza...
* Se je torej sploh splačalo? Ja - mali je bil presrečen tam v vodi, na svoj dan, punci sta uživali, midva pa sva bila sploh srečna, ko je avto po nekaj neuspelih poskusih le speljal:D. Življenje ni ravno instagram slika (ok, mogoče taka, ki jo jaz objavim, ker ne znam dobro slikat:D), ampak to ne pomeni, da se ga ne splača živet... Ko boste nekam šli, bo tam mogoče kup komarjev, ali pa bo mrzlo pihalo, ampak ko boste prišli domov, se boste vsega skup spominjali z nasmehom - po tem, ko vas bo že nehalo srbet in se boste pogreli, seveda:)... Ko boste skupaj ustvarjali, bo stanovanje bomba in vsaj 2 se bosta skregala, ampak na koncu si boste vsi zapomnili nekaj drugega...
Torej pojdite nekam na izlet ali počnite kaj skup doma - vmes se lahko kregate, zalutate, padate, če je treba tudi preklinjate... Vseeno se bo splačalo:). Ker otroci vedno vidijo tisto, kar je očem nevidno;)... Imajo zgleda nek "še boljši kot instagram" filter v glavi;)...
Ni komentarjev:
Objavite komentar