Lepote jeseni ali zakopljite se v listje

Kot že vrabčki čivkajo, je ne maram preveč - jeseni... Nikoli je nisem marala, ker je do zdaj še čisto vedno končala moje omiljeno poletje, kar ji daje hude minus točke. Ampak ko imaš otroke, se naučiš imet rad vse letne čase, ker... ja, no, imajo pač tako sposobnost:)

Kako le ne bi imel rad teh barv - prej se mi je jesen vedno zdela siva - megla, dež, plundra, vetr, vse sivo... zdaj vidim veliko več brav:) Mogoče se mi zdaj bolj da it ven v lepem vremenu, mogoče sem samo bolj pozorna na odpadlo listje, ko ga nabiramo za razno ustvarjanje,... kaj pa vem... ampak lepa je:) (še vedno se ne more niti primerjat s poletjem, da smo si na jasnem, tako hudo še ni z mano;)

 Se spreminjam, ampak tudi moji otroci so čisto različni in to me vsak dan znova fascinira! Ko že misliš, da si sprejel, da so seveda različni in da ne pričakuješ, da bodo kjerkoli podobni, pride nekaj, kjer si spet paf! Vsaj jaz,no. Punci obožujeta naravo! Takole se zakadita v vsak gozd, travnik, kamorkoli, nikoli ju ni treba prosit za to, da bi šli ven, v naravo... Meni je bilo to vedno zelo všeč pri njima:) In sem mislila, da je to normalno, da so otroci radi zunaj, v naravi... ker je to pač naravno...

 In potem... zraste tale moj mali čmrlj! Kot dojenček ni maral bit na sprehodih, bil je pravi zapečkar - jest je hotel samo doma... Ampak ajde, dojenčki so itak svoja bitja... Potem pa je zrasel v malčka, ki hvalabogu je kjerkoli, ampak... ima čisto drug odnos do narave (zaenkrat). Medtem ko se punci zakadita v gozd, da bosta ja čimprej iz asfalta prišli na mehko gozdno podlago... on najde eno in edino luknjo v živi meji, skozi katero bo gledal iz narave... dol na cesto... najrgšo cesto v celi Ljubljani (Roško). Avte, kako vozijo mimo. To je to! Avte bi lahko gledal cel dan! Pa ni lubi mahnjen na avte, pa tudi mali se ne mara vozit - samo gledal bi jih lahko pa skoz!

Punci ne bi šli iz gozda nikoli domov (pojma nimam, od kod sta to pobrali:D, bi pa verjetno vedela moja varuška, hehe), dričata se in se igrata škratke in kaj jaz vem, kaj še vse... njemu tam rata dolgčas*. Ampak ko gremo kam z avtobusom... Vozita se sicer radi, ampak ko čakamo na postaji, ju moram pa nonstop zabavat z raznoraznimi igricami, če nočem, da postaneta tečni in sitni in se začneta cufat ali zbadat, ker jima je tam neskončno dolgčas... On pa... gleda kot uročen, nikoli mu ni dovolj, nikoli ne rata siten tam. Če bi ga postavila zraven ceste, bi bil verjetno najsrečnejše dete na svetu!

 No, jejo pa vsi trije radi, hehe. Pa potrebujejo premalo spanja za najine pojme:D. Pa cukri so:).

No, ampak tudi v gozdu si je mali našel nekaj, kar mu je bilo zabavno: PALICA! Udrihat s palico - to je pa že boljše:) Tako da če imate takega otročiča kot je moj mali, ne obupat, gotovo obstaja kaj, kar mu bo všeč tudi v naravi, samo malo bolj se boste morali potrudit kot pri teh, ki so že original navdušeni nad vsem, kar leze in gre...

 In jim je vsak štor najlepša igralnica na svetu... 

Tega se spomnim še, ko je bil še drevo - ko sem bila sama takole majčkena in sem se točno tu strašno rada igrala...

 In ko ste ravno zunaj... kaj še lahko delate jeseni v gozdu in bo skoraj vsem otrokom zanimivo? Zakopljite se v listje! Preizkušeno na četici otrok, tudi mojem malem dirkaču, temu se tudi on ni mogel upret:).

 Če pohitite malo bolj kot sem jaz s tem postom, ki čaka že od lani, boste še kje našli dovolj velik kup listja...

* Opomba: da poročam stanje po 1 letu: mali je postal čisto navdušen nad naravo, hehe:). Ne vem, ali je ljubezen do narave priučena ali je prirojena, pa pri nekaterih malo dlje traja, da se izrazi:D. No, glavno da zdaj rad gre v gozd, avtov se bo tako in tako še nagledal v svojem življenju:).
** Pridemo pa še vedno nikamor, ker se ustavi pri dobesedno vsaki gobi in vsakič imava isto debato, zakaj se ne sme kar vsake gobe utrgat in vlačit po rokicah, itd... Nekatere stvari se očitno ne spremenijo:D.