Emona - domača tunika, toga in gladiatorke

Kot že vsi veste, imam zelo rada svoje rodno mesto, kjer živimo. In otroci seveda tudi. Zato ni čudno, da imamo radi tudi njegovo zgodovino oz. mesto, ki je tu stalo pred 2000 leti... In Emoni v čast smo in bomo delali  "svega i svačega" (torej: "marsikaj" po slovensko - ampak priznajte, da se ne sliši tako dobro:D) in če vas kaj zanima, ostanite priklopljeni:) Tokrat tuniko in togo.

Še prej pa vabilo: ta teden oz. natančneje od jutri (jej, enkrat sem pa le pravi čas objavila! Hehe:D) pa do 12.oktobra si družince lahko brezplačno ogledamo v Mestnem muzeju razstavo Emona (kar definitivno spet nameravamo, čeprav smo si jo enkrat že:) - ampak punci sta tako nori na Emono, sploh temnolaska, da bi bil res smrtni greh, da ne bi šli;). 

Zgodba iz ozadja: nam se ta Emona vleče že lep čas, natančneje že od pomladi, ko so imeli v šoli veliko praznovanje 2000-letnice Emone, predvsem pa od septembrskega dneva Poletavcev (za tiste, ki tega ne poznate - to je strašno luškan projekt knjižnic in muzejev za spodbujanje branja otrok med počitnicami in res vse pohvale organizatorjem, zelo luškano in vsaj moji so ogromno odnesli (na žalost nimam fotk, pozabila foto doma;), tako da mi boste morali verjet na besedo). Tam so otroke tudi oblačili v togo in seveda je bil prvi komentar - mami, a bomo mi to tudi doma delali??? In kako naj se človek upre tem malim zvedavim učkam?... Saj ne rabiš nič takega... Kos blaga in rjuho.

 

 Tako sva s temnolasko sešili tuniko in ji ovili togo - torej zavili rjuho "po fantovsko" - kot so jo nosili moški ob slavnostnih priložnostih (zgornja slikica) - seveda, le kdo bi to nosil vsak dan?:D Navodila, kako oviti togo (za našo je služila kar rjuha), najdete na strani muzeja.

 Potem sva poizkusili še žensko varianto - ženske niso nosile toge (hvalabogu, ker je bila precej nepraktično oblačilo;) so pa vseeno imele zavit nek dolg kos blaga, za katerega pri mili volji ne vem več, kako se mu reče (se pa priporočam, če kdo ve;). Mala pravi, da so imele ženske 2 pasova - enega čez prsi in enega v pasu, sama sem se spomnila samo tistega pod prsmi, tako da me ne držat za zgodovinsko pravilnost oblek - tu se igramo, za zgodovino poglejte v kak muzej;).

 Seveda je hotel poizkusiti tudi mali princ, "moško" varianto:D. Te ni treba komentirat glede pravilnosti izdelave:D.

 Otroci so hodili samo v tunikah, ki so jih zavezali v pasu z vrvico - precej bolj praktično;).

 Moja navihanka je takoj poizkusila, ali se da s tuniko plezat po drevesih... In to čisto avtentično za rimsko cesarstvo - po oljki:).

In čisto lepo gre:) Samo čevlji se radi odvezujejo... Njen komentar je bil, da so si pa gotovo morali večkrat zavezat čevlje:D.

 A kako sva naredili čevlje? Iz japonk/japank (nikoli ne vem, kaj je prav) in dolgega krep traka oz. rute (na drugi nogi) - oviješ okoli paščkov japonk in zavežeš okoli nog, pa dobiš "doma narejene gladiatorke". Če se kdo ne znajde, se mi zdi, da obstaja celo filmček na youtubu o tem, midve sva kar improvizirali:).

 

In še za tiste, ki bi si želeli naredit tuniko - to je zelo enostaven kos obleke - rabiš pravokotnik blaga, ki ga prepogneš na polovico, na eni strani po tej polovici zarežeš odprtino za roko in na drugi sešiješ del pod roko. Na koncu sešiješ še dela na ramenih (pustiš odprtino za glavo) in to je to. 3 šivi in vola - narejeno:).

In ker Emonci, kolikor mi je znano še niso poznali šivalnih strojev, sva šivali kar na roko:). Poleg tega, da mala strašno rada šiva (zaenkrat na roke), da je to dobra vaja za male prstke in da imajo ročno sešita oblačila vseeno svoj starinski čar, ki pritiče Emoni, je bil moj argument za to odločitev tudi praktične narave - ročne šive je veliko enostavneje pobrati ven in lahko blago uporabiš za kaj drugega... Tak je bil plan... Ampak glede na navdušenje nad tem kosom oblačila iz precej grobo tkanega platna (popolno za to dobo:), se mi zdi, da ga še lep čas ne bom dobila nazaj:D.

No, pa tudi pri dediju smo bili, ki ni tako oborožen s stroji kot jaz. In moji stroji so vsi zaprti v sobi s polepljenimi vrati, za kuhinjo, kjer se suši svež estrih, po katerem se še ne sme hodit... (ampak to je že druga zgodba, ki jo boste upam tudi v kratkem brali;) Ampak če bi želela, bi se vsemu temu vseeno ognila, hehe (lahko bi sešila prej ali pa prinesla stroj ven prej), pa se mi je zdelo fajn naredit bolj avtentično in mi ni bilo nič žal, ko sem videla tamalo, koliko ji je pomenilo, da je SAMA sešila svojo tuniko! Pa prav lepo šiva, ne? Zgoraj je njen šiv, ne tistega pol mojega;).

Sledijo pa še skrivnostna škatla Emona, rimski lonec (hrana;), označevanje meja Emone na zemljevidu, obisk različnih ostankov Emone in tako dalje:) Gotovo se bo še kaj našlo do takrat, ko mi bo uspelo vse to pretvorit v digitalno obliko;).