Emonska skrivnostna škatla

Najini otroci obožujejo skrivnostne škatle! Vsi trije! Vsak na svoj način, ampak vsi jih imajo strašno radi. Vse tisto brskanje, presipavanje, tipanje, presenečenja, nalogice,... in vse, kar paše zraven, je zanje neustavljivo privlačno! (Kljub precej mlačnemu odzivu na prvo, sem hvalabogu poizkusila še enkrat z drugo temo in ugotovila, da je bil problem v temi, ne v škatli:D. Od takrat naprej sta zaljubljeni vanje!) In me ves čas fehtata za novo in seveda hočeta imet teme in na vsako temo svojo škatlo... Kar mi ni ravno dobro uspevalo ob vsem, kar se nam je dogajalo, ampak počasi se sestavljamo in s tem tudi škatle:)

 Tokrat imamo končno že dolgo obljubljeno temo "Emona". Vas zanima, kaj je "škatli"? Kamenčki (za gradnjo emonskega zidu in hiš), lesene črke I, V, Xin C (za pisanje rimskih številk), glinene koralde (za nizanje na vrvico, ker so pač takrat imeli veliko glinenega nakita), "zlata" verižica in kovinski nakit, srebrna broška, verižica z nekim kamnom, ki ne vem, kaj je, usnjen mošniček, "zlatniki" (iz kartona, za preštevanje in računanje), "zlati kamenčki" (pobarvani navadni kamenčki, tudi za matematiko in ker so pač lepi:)

 Tokrat je bila skrivnostna škatla kar rimski lonec, ker se tako lepo sklada s temo Rimljanov v Emoni:). Od kdaj imamo rimsi lonec, ki izgleda popolnoma nov in neuporabljen? Odkar smo se preselili, ostal je s stanovanjem, kot še marsikaj drugega (uporabnega in neuporabnega), hehe. No, če so ga že bivši lastniki pustili životariti oz. so mu dali zgodovinski mir, se mu pri nas obeta precej živahnejše življenje v sedanjosti, hehe. Najprej kot skrivnostna škatla, kasneje pa bomo gotovo še kaj dobrega skuhali v njem:)

 Ena stvar, ki jo moram priznat svojim otrokom, pa je, da se znajo igrat skupaj - velikokrat berem o problemih mamic z več otroki, ki se za isto reč non stop cufajo in morajo zato reve delat vse vzporedno 2x/3x/... pač x število otrok (kar zna biti kar zamudno in zasede precej prostora, se mi zdi) Vedno se mi zasmilijo in se potihem zahvalim svojim, da tako zadovoljni brskajo en zraven drugega:).

 Mogoče je ključ v tem, da imajo zelo različne načine igranja: zlatolaska je takoj okrasila pokrov z "zlatniki" in "zlatimi kamenčki", to dete strašno uživa, če ima popolno svobodo in se ne vtikam v njene ideje;). Mali je seveda užival v brskanju in kasneje presipavanju (več kasneje), temnolaska pa je takoj "zahtevala" nalogice. Mala nikoli noče navodil, hoče svobodo, velika ima strašno rada "naloge" - kakršnekoli, rabi nek smisel...

 Zato sem ji na hitrco načečkala nalogice na list, ki mi ga je takoj ponudila pod nos (skup s svinčnikom, da ne bi imela izgoorov:D). 

- Napisala sem ji nekaj arabskih številk, naj jih zapiše z rimskimi (v škatli so bile tudi lesene črke: I, V, X in C prav v ta namen, ker mi je že ob sestavljanju škatle bilo jasno, kaj bo moj prvi otrok želel;). To sva se učili že zadnjič s tarok kartami in se ji je strašansko fajn zdelo, tako da moram priznat, da jih zdaj že kar zna:) Vem, da tega (še) ne rabi, ampak mogoče bomo tako lahko hitreje kartali kako igro, kjer ne bova zraven zehala:D.

- Nanizaj glinene koralde na vrvico. (fajn za urit male prstke)

- Najdi sponko in jo zapni na mošnjiček. (enako + varnostni razlogi, da se mali ne bi slučajno napičil - gotovo bi mu uspelo nevede odpret sponko;)

- Najdi vse zlatnike in jih spravi v mošnjiček. (da jih lahko ostali potem spet raztresejo:D

- Preštej zlatnike:__ (mala obožuje matematiko, zakaj ji ne bi ustregla?)

- Koliko je zlatih kamenčkov?__ (enako)

 Kdor si želi, lahko te nalogice poljubno zakomplicira, kar bomo verjetno ob priliki naredili:). Zlatniki in kamenčki lahko na primer popestrijo kakšno računanje domače naloge (sicer je zaenkrat moja šolarka res taka, da bi si jo vsak starš želel, ampak meni se je vedno zdelo nefer, če se starši ukvarjajo samo z otroki, ki "jim ne gre" ali "so malo bolj leni" in se njim trudijo naredit vse zanimivo, pridnim pa nič).

 Pa mali?

 Njemu sem med dedijevimi kuharskimi zadevami našla eno plastično, čisto nič avtentično žlico za presipavanje kamenčkov in je dal mir vsaj 1 uro! No, mogoče ni bila ena ura, ampak čutilo se je pa čisto tako!

Potem sem mu dala še veliko pinceto, ki sem jo prav tako sunila dediju, da je prekladal zlate kamenčke. Doslej ni bil ravno navdušen nad takimi urejenimi prekladanji, je pa vedno užival v presipavanju, pretakanju itd..., tako da mu je lubi dal vzdevek "montesori dete" (čeprav mu še malo ljubezni do reda manjka za ta naslov:D). No, ta pinceta mu je bila pa zgleda zelo všeč:)

Velika je pridno računala, preštevala in spravljala zlatnike v mošnjiček...

In štela kamenčke v svoji emonski opravi (tuniki), o kateri ste lahko brali včeraj:). Naslednjič pa lahko že kaj skuhamo v tem loncu, ne? Če mi ga bojo mali dali nazaj:D.