ponedeljek, 18. marec 2013

Zelena skrivnostna škatla

Lani smo za Patrikovo poizkusno skuhali colcanon in okrasili mizo z deteljicami, (šele včeraj sem ugotovila, da zadeve sploh še nisem objavila in sem jo hitro vrgla gor - 1 leto prepozno in z lanskim besedilom:D)! Ker je mini praznovanje padlo na plodna tla (beri: otroci navdušeni;) in ker sta še kar nekaj časa sanjali o škratu Leuprecheumnu, kako ga bomo lovile v past,... sem letos zadevo še malo zakomplicirala. Zvečer sem sestavila skrivnostno škatlo za Patrikovo, da je čakala že pripravljena na mali mitoslovki:) Zraven sem napisala še nalogice v njuna zvezka in to je bil sploh  hit (kot vedno - nalogice so zakon! Če bi se še pospravljanje dalo spravit v zvezek...:D)

Kaj je bilo not? Zelen riž, svetlo in temno zelene deteljice (izštancane iz kartona, nič fensi;), zlati kamenčki in zlatniki iz kartona (oboje samo posprejano z zlato barvo, pa pride super!), usnjen mošnjiček (takega in take zlatnike ste lahko videli že v gusarskem darilu za nečaka in takrat sta punci tako žalostno gledali, da bi onidve tudi to imeli... in seveda sem potem morala za L. rojstni dan naredila kamenčke, da so kazali pot malim gostom), v mošnjičku je bilo še več zlatnikov in kamenčkov, zelen škrat Leuprecheum (pač naša verzija, njegove kolege si lahko ogledate tu), škratji pribor (izštancane viličice, nožki in žličke - to zato, ker mi moja mala non stop daje za narisat mini pribor, da ga izreže - škratovski pribor - in potem zadnjič vidim tako štanco... nisem se mogla upret skušnjavi:D), pa še sličice deteljic (iz enega luštnega ovojnega papirja) in dva zlata bonbončka:)

Človek bi mislil, da bosta najprej planili po bonbončkih in ju drugo ne bo zanimalo, dokler bo kaj užitnega (sladkega) not. Vendar na moje veliiiiko presenečenje sta bonbone sicer takoj opazili, vendar ju je vse ostalo veliko bolj zanimalo, tako da sem ju na koncu morala spomnit, da lahko tudi bonbone pojesta (ko sta se že kako uro igrali s škatlo in nalogicami - to mi je bila čista misterija  (punci sta sladkosnedki, to je genetsko in privzgojeno po obeh straneh - najini otroci nimajo šanse:D)... Očitno obstajajo še mojšnejše sile od sladkosnednosti:D.
 Ena od njih je verjetno radovednost:). In nalogice... Hvalabogu, da sem se spomnila naredit nalogice, ker so bile Ronjine prve besede, ko je videla škatlo: "Joj, mami, a veš, enkrat si nama pa naredila tako škatlo, pa nalogice v zvezku..." In potem seveda sreča, ko je bilo zdaj tudi:).
 Mala pozerka:) Ta ima to res v krvi - vidi fotoaparat in se postavi ko manekenka:) Potem pa je spet moj mali otroček:)

Kaj maš notri?

Ronja šteje kamenčke, Lejla pa izbira ven deteljice, da jih zlaga v zaporedje... (sta imeli vsaka svoje nalogice, vsaka v svojem zvezku, da ni bilo ravsa - izkušnje naredijo, da se spomniš zaporedja sestavit tako, da ko ena dela z deteljicami, druga dela s priborom   ali kamenčki in obratno;) priporočam:))

Aja, še nisem napisala, kakšne so bile nalogice: Ronja je morala preštet kamenčke in zlatnike, Lejla pa postavit 3 kamenčke in 5 zlatnikov na ustrezna polja. Obe sta imeli zaporedja, ker jih imata pač radi (glej nasvet zgoraj, da se ne začnejo zaporedja za oba otroka z isto rečjo;), potem sta morali najt še par sličic in narisat mavrico, zaklad in škrata Leuprechauna. In pojest bonbončke, hehe.
Kako sta punci sploh vedeli, kako izgledajo ti Irski škratki? Zjutraj, preden sem zvlekla škatlo na plano, smo se najprej v postelji crkljale (1 uro:D) in sem jima prebrala tole pravljico (moje simultano prevajanje ima še preceeeej prostora za izboljšave, ampak očitno sta dojeli dovolj, da sta ga lahko narisali:D). 

Nič posebnega, naredi pa veliko veselja:). Vsa priprava ne vzame takoooo veliko časa kot mogoče na prvi pogled izgleda - ker so ene stvari večkrat uporabne in jih lahko naredite vnaprej (recimo posprejate kamenčke in zlatnike), sicer pa tudi ni treba komplicirat in lahko date not tudi navadne kamenčke, domišljija pa bo iz njih naredila dragocen zaklad;). Tudi zlatniki so lahko iz kakšne igrače, ali pa kar pravi kovanci, če vam ni sporno, da so umazani ali pa jih pač prej umijete (denar je res zelo umazan in za otroke, ki še dajejo rokice radi v usta niso ravno idealna igrača, pa pri nas imamo še enega v "oralni fazi" in se izogibam takim rečem - tudi kamenčki so igrača za na mizo, kjer on ne doseže).
Mošnjiček je samo izrezan krog iz usnja, v katerega rob naredite luknjice (to sem podvalila alfa samčku, on ma močnejše roke, kajti tudi moj luknjač za blago bi lahko bil boljši;). Riž pobarvat ni neka umetnost in je res hitro narejeno, slikice so tudi hitro izrezane, vse ostalo pa samo not namečeš (ok, škrat je sicer homemade, ampak tudi če bi bil kupljen, ne bi bilo nič narobe). 
Za nalogice pa tudi ne rabiš več kot 10 minut, da jih napišeš:) Naredijo pa precej več veselja, tako da se tu "cost-benefit" res zelo pokrije:). Seveda niso vsi otroci enako nori na iste stvari, zato se splača poiskat tisto, ob kateri vašemu pamžku poskoči srček:). Pri Ronji so to vsekakor "domače nalogice", mi je danes vsaj 25x povedala, da so te veliko boljše od kupljenih, ker so tiste prelahke in so si preveč podobne, pravi, da je preveč povezovanj (ta jo dolgočasijo in moram priznat, da jo čisto razumem, zakaj - navadno je to res prelahko za 5 letne otroke). Domače so pa lahko "custom made", po želji "stranke":)

PS: želela bi si jima sicer naredit še deteljice iz Fimo mase, pa kakega škratka - pravega leuprecheuma (ki je zeleno oblečen, ima srebrne čeveljce in nagnjen klobuček, pa leseno mavrico, pa še marsikaj... ampak... ah, nekoč mogoče... ko bom velika in bolj produktivna:D.

Ni komentarjev: