Ločene počitnice

 Brez skrbi, ne ločujeva se (še, hehe, nikoli ne veš, kaj te za vogalom čaka:D), vedno pa del poletnih počitnic preživimo ločeno, da so lahko otroci čim dlje na morju. Nekaj časa smo skupaj, nekaj časa pa sem sama z njimi (navadno pol-pol), saj je očijevo delo poleti precej terensko in ga pač rabijo tam. Bilo bi pa škoda, da bi z otroki ždeli v vroči Ljubljani, če se lahko hladimo na morju;). Sama imam srečo, da večinoma delam delo, kjer me lahko poleti pogrešajo, ker je zatišje in na morju porabim čisto ves dopust ali pa delam odddaljeno ponoči (zdaj recimo pišem to ob 2:58 - po tem, ko sem napisala, kar moram:D).

Tako čiste poti sicer NIKOLI ne vidimo in vsak dan jo občudujemo in uživamo dolker traja:)

To je že stara zgodba, odkar imava otroke delava tako. Ampak letos je oči malega vzel na teren, kjer pomaga in uživa v svoji strasti, punce pa smo ostale na morju - same cel teden! Navajeni smo tičat skup, zato smo mislile, da bo to kar problem. Ampak glej in se čudi... nam je prav lepo! Vse je čisto, pot do vrat ni podobna kaki videoigrici, kjer moraš pazit, da se ne nabodeš na trnek, ne zapleteš v laks, ne stopiš na ribiško palico, nič ne smrdi, ker se ne razkraja nobena "vaba za ribe", nobenih starih cot, umazanih od rib, nobenih rib v hladilniku, kamor bi me dale sladico, ki ni pokrita in se bo navzela vonja, nobenih hlač na sredi terase:D... Tako smo bile tega vesele, da sem morala prav slikat pot od terase do vrat, da bomo imele za referenco, kaj je možno:D.

Ne delamo nič posebnega, tu se ne dogaja nič strašnega, ampak nam je super!

 

 

Nobena ne bi želela bit tako ves čas, en teden pa vsem trem prav paše. Naše želje, način življenja, hobiji, urniki in karakterji... so precej bolj usklajeni in precej manj je prepirov (da ne rečem, da se doslej še nismo niti enkrat skregale - ne katera z mano, ne med seboj - niti enkrat samkrat, niti mičkeno!) Tega res nisem pričakovala! Punci uživata, jaz imam pa občutek, da imam pravi dopust, čeprav ponoči delam!

Naredile smo njuno pecivo iz pudinga, delale zapestnice iz ostankov blaga, se potepale po vasi in kopale... Nič posebnega, ampak takoooooo fajn! Nasmeški povejo vse;)...

 
Ampak kar je še bolj zanimivo, je to, da nam je vsem to kar malo tečno. Prvi dan, ko smo se vračale s plaže, sem si rekla, da je to kar malo strašljivo, ker je bilo toliko lažje - punci sta že veliki, vse razumeta in vse se da zmenit. Neprimerno manj dela za mamo... Ko smo prišle domov na sladoled, je zlatolaska vzdihnila, da je kar malo sitno, da je tako fajn, ko fantov ni. Isto je čutila temnolaska. (Pri nas imamo pravilo, da sme vsak čutit, karkoli čuti in to tudi na primeren način povedat, zato jima ni problem rečt, če nikogar ne pogrešata ali če ga. Nihče ne pričakuje, da ju morata pogrešat ali da ju ne smeta.)

Punci sta veliko bolj potrpežljivi tudi druga z drugo, če je manj raznega teženja. Nisem si mislila, da smo lahko tako zelo usklajene...

 
Zakaj bi bilo to tako strašno zanimivo? Zato, ker so jima odnosi tako globoko vsajeni kot nekaj dobrega, da jima (oz. nam) je tečno, če je (za določen čas) lažje brez nekoga, ki ga imaš zelo rad. Čuden občutek, vsekakor. Verjamem, da je to marsikomu jasno kot beli dan, saj so mi to rekle vse žene/partnerice, s katerimi sem se tu pogovarjala:D. Da je fajn, ko so same ženske. Ta univerzalna lojalnost med ženskami me je kar presenetila. Ves čas nas prepričujejo, kako bi se vse zgarbale med sabo - jaz sem pa tu z dvema najstnicama in uživamo na polno, pa vse ostale imajo iste izkušnje:D. *Vem, da dosti ljudi pravi, da je fino, če je par dalj časa narazen. Tudi v nastopu enega stand-up komika, je neki par odgovoril na vprašanje, kako sta ostala več kot 30 let skup z "ločene počitnice":D. Tega si sama sicer ne bi želela, všeč mi je, da jih preživljamo skup in nekak ne bi videla smisla, če bi si ne želela bit skup takrat, ko imava največ časa... Lubi pa mi je enkrat na to vprašanje odgovoril prav z istimi besedami, je bilo prav hecno (očitno ipak paševa skup:D).

Seveda bo fino, ko se bosta XY pridružila - saj ju imamo rade! Si je pa vseeno fajn kdaj odpočit živce;)

Hkrati sem zdaj videla, da je včasih lahko to tudi dobro in še več - da je lahko dobro, da tudi otroci niso cele počitnice skup. Lani sta maladva šla na tabor in je temnolaska tudi uživala sama z mano. Da bi jih namensko ločevala mi prej ni padlo na pamet, saj nikoli nismo dajali enega otroka k eni babici/dedku in dva k drugi (pač nihče nima neke želje preživljat počitnice tam, silila jih pa ne bova, vsi trije so radi kak dan sami pri dediju, ampak hočejo bit skup), zato so hočeš nočeš, ne da bi to planirali, bili vedno skup, razen ko je kdo šel kam s šolo ali na tabor (kakršenkoli že), takrat je bilo pa pogrešanje navadno prav grozno... Ampak na morju, same punce... je drugače, izgleda. Smo rekle, da moramo drugo leto ponovit, hehe:).
Zato ideja, če imate slučajno možnost bit ločeno nekaj časa vsak z enim delom podmladka - zna se zelo obnest;). Sploh tale XX varianta:D.
Pa vi? Preživite vse počitnice skup, grejo otroci v kolonijo, jih imate že sicer tako in tako ločeno (poznam par, ki si otroke med počitnicami super razdeli - en mesec pri enem, en mesec pri drugem, tako da sta mala ves čas na morju - si pa ne predstavljam, da jih 1 mesec ne vidim... in sem vesela, da mi to ni treba - ampak njim lepo dela). Mi je pa vedno zelo zanimivo poslušat različne variante, kako si ljudje organizirajo te zadeve - marsikatera rešitev mi nikoli ne bi prišla na pamet in je strašno zanimivo, zato se tu res priporočam:).