Ljuba Trdonja

Trdonja je bila zlatolaskina želvica. Rdečevratka, rešena pred smrtjo, ki ji je grozila, ker ima to smolo, da je invazivna (torej tujerodna vrsta, ki se tu razširja in jemlje prostor našim želvam). Sama želvica seveda ni nič kriva, da so njene starše nekoč bivši lastniki spustili v naravo, ko so se naveličali imet doma veliko želvo... Tako smo jo posvojili in seveda podpisali, da je ne bomo nikoli spustili v naravo. Zlatolaska jo je imela zelo rada, skrbno je čistila njen akvarij in jo hranila.

V soboto je umrla. Nič ni igledalo narobe prej, v bistvu se nas je končno nehala bat (na začetku, ko smo jo dobili, se je bala HRANE! Odskočila je (dobesedno) kadarkoli je karkoli pristalo v njenem akvariju... Zadnje čase pa se je malo ojunačila in ni takoj skočila v vodo, čim je kdo prišel mimo, ampak je zelo rada uživala na sončku (terarij je bil na okenski polici, da se je lahko po mili volji sončila:). Mogoče se je kaj zataknila, mogoče je bila bolana.

Naju ni bilo doma, ko ji je zlatolaska hotela počistiti akvarij in jo našla negibno... Srček ji je strlo. Na srečo zlatolaska ni bila sama doma... Imela je bratca in sestrico, da sta jo tolažila, dokler se nisva vrnila (in še potem)...

V vseh letih, ki so prinesla takšne in drugačne izkušnje, sem se naučila, da je bolečina neizbežna, trpljenje pa ne. Ne morem ji vzet bolečine izgube bitja, ki ga ima rada. Ne morem začarat, da bi bila želvica spet živa. Ne morem zavrtet časa naprej do takrat, ko jo bo že prebolela. Lahko jo samo pocrkljam, ji povem, da je želvica bila srečna pri njej, da je živela veliko dlje kot bi sicer in da je imela lepo življenje. Da ji je bilo lepo pri njej. Da jo imamo radi in da bomo vedno z njo. Da je dobra punčka z dobrim srčkom in zato boli, ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad...

Ko sem jo tako crkljala in ko ji je bilo malo lažje, sem pomislila, da naša naloga niti ni tako težka, kot se nam zdi, hkrati pa je veliko težja... Ni nam treba rešit njihovih problemov - nekaterih niti ne moremo (recimo oživit želve). Hkrati pa moramo bit samo tam zanje - z njihovo bolečino in potrpežljivo čakat, da mine... To je zelo enostavno v teoriji, dostikrat pa zelo težko v praksi. Starši si navadno želimo, da bi bilo našim otrokom lepo, da ne bi bili nikoli žalostni. Vendar včasih morajo bit žalostni. In morajo pokazat žalost in to bo trajalo. Ne bo mimo v petih minutah. Če si imel strašno rad svojo živalco 3 leta, potem je pač ne preboliš v 5 minutah. Nočeš nove, hočeš tisto. Ne pričakuješ od staršev, da jo bojo oživili. Rabiš pa, da ti dajo čas. To je vse.
Zato naslednjič, ko se bo vašemu otroku zgodilo kaj hudega/žalostnega, poskusite ne takoj iskat rešitev, dajte mu/ji čas, da je samo žalosten/a zaradi izgube... Dejansko dela - je pa hudimano težko gledat svojega otroka, kako se mu para srce in samo potrpežljivo čakat. Ampak včasih rabijo točno to. Da nam je hudo, ker jim je hudo in jih ne poskukšamo zamotit, ne poskušamo reševat, ne poskušamo preskočit te mučne faze, ampak se skupaj z njimi potopimo vanjo, smo nesrečni in žalostni z njimi in jih crkljamo in jim povemo, da bo vse v redu, ampak sprejmemo, da zdaj pač še ni.

Žalost je kot val - če se mu upiraš, te samo vedno bolj drži. Če se mu prepustiš, te slej kot prej izpusti...